Če vam bo kdo razlagal, da je Slovenija država, ki ni prijazna do tujih investitorjev, ga spomnite na Splošno plovbo.

Podjetju, ki je od leta 2007 v večinski lasti nemškega ladjarja Petra Doehleja, je šla država v zadnjem desetletju močno na roko. Celo tako, da ga je oprostila plačevanja davka na dobiček.

V času prve vlade Janeza Janše, ko je država v nenavadnih okoliščinah prodala svoj delež v Splošni plovbi, je namreč paralelno sprejela še zakon, ki je Splošni plovbi namesto davka na dobiček omogočal plačevanje davka na tonažo. To je družbi in njenemu nemškemu lastniku omogočalo velike prihranke. Letno je lahko Splošna plovba plačevala le okrog 50 tisoč evrov davka.

Za to je morala izpolnjevati le en pogoj: da izkupiček od prodaje ladij nameni za nakup novih ladij.

Kaj nas uči primer Splošne plovbe

Pravila so bila jasna, a v Splošni plovbi so jih kršili. Leta 2012, v času druge Janševe vlade, je družba zaradi likvidnostnih težav prodala nekatere ladje. Toda 6,4 milijona evrov kupnine ni vložila v nakupe novih. To so v družbi utemeljili s krizo v pomorstvu, ki naj bi trajala že nekaj let.

Splošna plovba bi morala zaradi tega državi do aprila plačati 6,4 milijona evrov davka. Za primerjavo: toliko državi prinese dodatni davek na "luksuzna" motorna vozila, ki ga je uvedla v času krize. Ker tega ni hotela storiti, se je obrnila na državo. Njeni predstavniki so potrkali na vrata ministrstva za finance.

Kriminalisti zdaj preiskujejo, ali se je za "običajnim" lobiranjem skrivalo tudi kaj več. Med preiskovanci je namreč tudi eden od uslužbencev ministrstva, ki ga vodi Mateja Vraničar Erman. Za koga gre, danes še ni bilo znano. Na ministrstvu podrobnosti o preiskavi ne razkrivajo.

A na tej točki zgodba postane širša. Uči nas namreč, da je v Sloveniji očitno mogoče, da si eno podjetje v imenu lastnega ekonomskega interesa dejansko samo spiše zakon, ki najbolj škodi državi.

Množice novih poslancev: idealna tarča za lobiste

Slovenska parlamentarna demokracija ima v zadnjih letih najmanj dve težavi.

Prva je povezana z velikansko fluktuacijo poslancev v državnem zboru. Samo v novem mandatu bo novih poslancev več kot polovica. V zadnjih treh mandatih je izrazita praksa, da so za poslance izvoljeni ljudje, ki pred tem niso imeli izkušenj s politiko, kaj šele z državnim zborom.

Tudi zato so lahka tarča lobistov. Nepregledna množica novih imen, ki jih stranke v časovni naglici pred volitvami dokaj slabo preverjajo, povečuje tudi tveganje, da so med novimi poslanci tudi takšni z "misijo", ki imajo za cilj v svojem mandatu zgolj sprejetje specifičnega zakona ali predpisa.

Druga težava je dejstvo, da vsakokratne vlade državni zbor spreminjajo v glasovalne stroje za lastne zakone.

Če je nekoč parlament veljal za stičišče lobistov, je danes zanje dovolj, če o sprejetju nekega zakona prepričajo vlado oziroma pristojnega ministra. Vlada nato "sporne" zakone v državni zbor najpogosteje vloži po skrajšanem postopku, kar skrajšuje razpravo in možnost neprijetnih vprašanj.

Skrajšani postopek – orodje za izogibanje razpravi

Natanko to se je zgodilo v primeru Splošne plovbe. Vlada je zakon, ki bi Splošni plovbi podaljšal davčno ugodnost, v parlamentarno proceduro vložila po skrajšanem postopku, češ da "gre za manj zahtevne spremembe in dopolnitve zakona".

Prvo in drugo branje je "preživel" brez večjih težav, podporo pa so mu javno napovedale poslanske skupine vseh treh strank Cerarjeve vlade.

Njihova argumentacija je bila skoraj enaka argumentaciji ministrstva za finance in Splošne plovbe: da se bo "edini slovenski ladjar" v nasprotnem primeru umaknil v tujino;,da se pri nas ohranjata pomorsko znanje in tradicija, da gre za prakso, ki jo poznajo tudi v drugih državah po svetu ...

Šele v tretjem branju so se, najbolj po zaslugi Levice, pojavili prvi večji pomisleki, ki so od podpore odvrnili večino poslancev.

Recimo o "edinem slovenskem ladjarju", ki to že nekaj let ni, saj so njegove ladje registrirane v tujini, v upravi družbe v Portorožu pa je zaposlenih le še 37 ljudi. Ali o sumih oškodovanja Splošne plovbe pri prodajah ladij, s katerimi so Nemci na račun družbe ustvarili več kot sto milijonov evrov dobička.

Kdo v resnici piše zakone?

Na koncu je predlog zakona zrušila koalicija sama. Nasprotovali so mu poslanci DeSUS in celo del poslancev SMC, poslanci SD pa so se glasovanja vzdržali.

Slovenska parlamentarna demokracija pozna nekaj primerov nedovoljenega vplivanja na poslance. Policija je pri prejetju podkupnine ujela Srečka Prijatelja, novinarji Sunday Times pa v Evropskem parlamentu Zorana Thalerja.

Trenutno politično prizorišče pretresa primer Zmaga Jelinčiča, pri katerem je Svet Evrope ugotovil, da je prejel 25 tisoč evrov od enega od britanskih podjetij, ki je lobiralo za ugodnejše poročilo Sveta Evrope o razmerah v Azerbajdžanu.

Najnovejša kriminalistična preiskava v zadevi Splošna plovba bo morda razkrila, kako v naši državi nastajajo zakoni in kdo jih v resnici piše. Gre za vprašanja, ki se vsakič znova odpirajo ob pripravi stečajne, prevzemne in drugih zakonodaj. Prav tako v primerih zakonov, ki so pisani posebej za posamezna podjetja ali projekte (Magna Steyr, drugi tir).

Zastaranje sodne preiskave in zavržene ovadbe

Ob tem velja spomniti, da dobre zveze Splošne plovbe z državo niso od včeraj, ampak so se spletle že pred dobrim desetletjem.

Že leta 2007 so na tedanjem ministrstvu za promet priznali, da so zakon o davku na tonažo pomagali pisati v Splošni plovbi. Istega leta je država nemškemu ladjarju prepustila večinski delež v tej družbi.

Računsko sodišče je pozneje ugotovilo, da je šlo za nepregleden postopek, ki je bil v resnici dogovorjen že vsaj leto dni prej, in da so bili pri tem celo kršeni zakoni.

Poročilo je leta 2011 prišlo do vrhovnega državnega tožilstva. Epilog? Kot je državnemu zboru letos pojasnil vrhovni državni tožilec Boris Ostruh, je tožilstvo v eni zadevi predlagalo uvedbo sodne preiskave, ki je bila zaradi zastaranja ustavljena. Enajst kazenskih ovadb pa so kriminalisti oziroma tožilci zavrgli.

Nepravilnosti pri lastninjenju Splošne plovbe je v preteklosti ugotovila Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), ki jo je takrat še vodil Drago Kos.

Več kot desetletje nas iz Splošne plovbe skušajo prepričati, da je ohranitev družbe pomembna za ohranitev položaja Slovenije kot pomorske države. A v zgodbi o Splošni plovbi v resnici nikoli ni šlo za to, ampak le za vprašanje, ali bo Slovenija država, v kateri bodo enaka pravila veljala za vse.

Kdo je bil za in kdo proti zakonu

Marko Ferluga (SMC)

"V poslanski skupini SMC menimo, da je brez podaljšanja sheme državne pomoči od davka na tonažo dolgoročno ogrožen razvoj koprskega tovornega pristanišča, navtičnega turizma in pomanjkanja lastnega kadra s pomorskim znanjem in izkušnjami. (...) Predlagane spremembe zakona o davku na tonažo pomenijo, da bo obstoječi ladjar davčno izenačen z drugimi evropski ladjarji."

Andrej Šircelj (SDS)

"V Sloveniji imamo enega ladjarja in vpliv tega ladjarja je močno viden v tem zakonu. In zaradi tega je seveda tukaj veliko vprašanje, bom rekel, glede transparentnosti samih sprememb in v čigavo korist dejansko tukaj gre. (...) Se pravi, gre za nek finančni učinek, ki ga vlada sicer ne navaja v samem zakonu, zaradi tega, ker tam navaja samo v bistvu prihodke, ampak tukaj bo šlo za izpad, omenjenih je teh šest milijonov evrov. Kar pomeni, nekomu bomo dali odpustek, zaradi tega bo moral ta denar nekdo drug plačati v državni proračun."

Matjaž Han (SD)

"Pojavljale so se resne obtožbe, da največja slovenska ladijska družba zlorablja veljavni sistem državnih pomoči pri davku na tonažo. Zaradi izrečenih navedb je pristojni odbor državnega zbora celo sklenil, da obravnavo zakona prekine in za mnenje zaprosi pristojne institucije, finančno upravo, specializirano tožilstvo ter NPU in policijo. Te so v svojih odgovorih sporočile, da so bili ti sumi preiskani in da v preiskovalnih in sodnih postopkih nepravilnosti niso bile ugotovljene, zato menimo, da je primerno čim hitreje zaključiti obravnavo tega zakona, da se bodo njegovi učinki lahko uporabili tudi v praksi."

Matej T. Vatovec (Levica)

"Kljub temu, da slovenske vlade zavestno delujejo v interesu kapitala, pa se zelo redko zgodi, da poslanci sprejmejo zakon, ki zniža davek enemu samemu tujemu kapitalistu, in to še za nazaj. Vsi se najbrž spomnimo primera Vaskrsić, ki mu je sodišče prodalo njegovo hišo zaradi manj kot 200 evrov dolga. No, nemškemu kapitalistu Petru Döhleju se to enostavno ne more zgoditi."

Tilen Božič (državni sekretar na ministrstvu za finance)

"Ko se je pripravljala ta reč, se pravi predlog zakona, je bilo nekako tako, da je prišla s strani združenja, pa tudi s strani ladjarja pobuda, v kateri so utemeljevali, da primerjalno gledano druge države članice Evropske unije, ki imajo več ali manj vse to shemo implementirano pri sebi, takšnega pogoja nimajo. (...) Naš interes je, da se temu nekako približamo oziroma imamo vsaj kolikor toliko primerljive pogoje, da ne bi tistih, ki bi se pri nas odločali za začetek ali pa zaposlovanje v tej branži, odganjali na račun nekaterih rešitev, ki so morebiti ali nejasne, tako kot v tem primeru, ali tudi posledično nekonkurenčne iz tega razloga. In ravno zato smo se odločili, da gremo v to zakonsko spremembo." 

Članek prvotno objavljen na strani siol.net