Že od izbruha vojne v Ukrajini predsednik vlade Janez Janša javno poudarja, da bi morala Slovenija in EU prenehati uvažati plin in nafto iz Rusije. "Govoriti o tem, da se bo to zgodilo čez 10 let, je žalitev za tiste, ki umirajo v vojni," je pred tednom dni dejal Janša. Toda pri tem pozablja, da je imel sam pomembno vlogo pri krepitvi odvisnosti Slovenije od ruskega plina.
Slovenija danes večino plina dobi iz Rusije: deloma z dolgoročno pogodbo, ki jo je Geoplin leta 2017 podpisal z rusko energetsko družbo Gazprom, deloma pa z nakupi na borzi. Po podatkih statističnega urada je lani Slovenija iz Rusije uvozila 54 odstotkov vsega plina. Še dodatnih 27 odstotkov plina je v našo državo prišlo iz Avstrije. A pri tem je zelo verjetno, da gre vsaj deloma tudi za plin iz Rusije, ki ga naša podjetja kupujejo na plinskem vozlišču v Baumgartnu.
Še dobro desetletje nazaj je bila slika drugačna. Ne le, da je bila Slovenija precej manj odvisna od ruskega plina, saj je predstavljal le slabo polovico uvoza. Na voljo je imela še en vir plina – Alžirijo. Iz te severnoafriške države je še leta 2010 uvozila kar 30 odstotkov plina. To je bila varnostna polica Slovenije za nemoteno oskrbo s plinom ob političnih sporih med Kijevom in Moskvo, zaradi katerih so bile dobave plina iz Rusije večkrat občasno prekinjene.
Toda od leta 2012 Slovenija plina v Alžiriji ne kupuje več, ker se je tako odločila druga Janševa vlada oziroma njeni ljudje na čelu Geoplina. S tem je Slovenijo pahnila v objem Rusije, vse škodljive posledice te odločitve pa so vidne danes.
Preberite še:
Kdo so Rusi, ki imajo v Sloveniji milijonsko premoženje #foto
Odrekel se je plinu iz Alžirije, zdaj vodi Luko Koper
Zakaj se je druga Janševa vlada takrat odrekla plinu iz Alžirije? Slovenija je plin uvažala na podlagi pogodbe, ki jo je Geoplin z alžirsko naftno družbo Sonatrach prvič podpisal leta 1992, nato pa vsakih pet let podaljševal. Septembra 2011, slabo leto dni pred iztekom zadnje pogodbe, je prišlo do spremembe na čelu Geoplina, ki je bil takrat v solastništvu države in Petrola. Vodenje Geoplina je prevzel Boštjan Napast, nekdanji član uprave Petrola iz obdobja prve Janševe vlade, ki od lani vodi Luko Koper. V upravi Geoplina je ostal Alojz Stana, ki je veljal za izbranca SDS. Na čelo nadzornega sveta pa je prišel Matjaž Novak, še en kader SDS in tedanji Janšev svetovalec za energetiko.
Že nekaj mesecev pozneje je postalo jasno, da Geoplin pogodbe z Alžirci ne bo podaljšal. Razlog: previsoka cena. Samo prevoz plina prek Italije naj bi namreč stal okrog 10 milijonov evrov letno. To je bil za Geoplin, ki je leto pred tem ustvaril 364 milijonov evrov prihodkov, očitno previsok strošek.
Danes je jasno, da je šlo za napačno odločitev, ki pa ni bila edina takšna. Druga Janševa vlada, ki je oblast prevzela v začetku leta 2012, se je namreč v istem času odločila, da bo Slovenijo pri plinu še trdneje privezala na Rusijo. To je želela storiti s pridružitvijo k projektu plinovoda Južni tok, s katerim je Rusija želela plin v Evropo dobavljati mimo Ukrajine – pod Črnim morjem, prek Bolgarije, Srbije, Madžarske in Slovenije do Italije. Temu projektu, ki bi Rusiji omogočal dobavo 63 milijard kubičnih metrov plina v Evropo, je nasprotovala Evropska komisija. Že takrat so v Bruslju opozarjali na preveliko energetsko odvisnost držav članic od Rusije in njene politične posledice.
Preberite še:
Kdo so Rusi, ki imajo v Sloveniji milijonsko premoženje #foto
Kaj je Janša govoril pri Putinu
Prvi pogovori o slovenskem delu projekta Južni tok so z ruskim Gazpromom stekli že v času vlade Boruta Pahorja, a se je zapletlo pri vprašanju pravnega statusa podjetja, ki bi v Sloveniji upravljalo s plinovodom. V Moskvi namreč niso želeli pristati, da bi lahko plinovod uporabljali tudi ostali dobavitelji, kot to določa evropska zakonodaja. Pogovori na politični ravni so zato bolj ali manj zastali.
A pod Janšo je projekt Južni tok dobil izrazit pospešek. Septembra 2012 sta državna družba Plinovodi in Gazprom ustanovila podjetje Južni tok Slovenija. Dva meseca pozneje se je Janša v Moskvi srečal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Poudarjal je, da je novi plinovod "več ali manj dejstvo, ker ima svoje vire in ker ima na koncu tudi odjemalce". Medtem ko je Evropska komisija vse glasneje svarila pred projektom, je Janša govoril, kar so želeli slišati v Moskvi. "Tudi srednji in vzhodni del Evrope ima pravico do varne oskrbe z energenti. Slovensko stališče, tudi ko gre za razprave znotraj EU, je, da ni pomembna samo diverzifikacija virov, ampak da je zelo pomembna tudi diverzifikacija poti," je takrat dejal Janša.
Vrhunec njegovega obiska Moskve je bil sporazum o projektu, ki sta ga podpisala prvi mož Gazproma Aleksej Miller in direktor Plinovod Marjan Eberlinc, sicer prejemnik odlikovanja Ruske federacije. Že takrat smo poročali, da je Janšo v Rusijo spremljal prvi nadzornik Geoplina Matjaž Novak, ki je pritiskal na Eberlinca, naj podpiše različico sporazuma, iz katere je Gazprom izločil nekatere zanj sporne člene – tudi tiste, ki so od Rusov zahtevali strogo upoštevanje evropske zakonodaje.
Preberite še:
Kaj vse je Janša spregledal pri Putinovih načrtih v Ukrajini #video
Janševi so Rusom ponujali tudi Petrol
A v ozadju je šlo tudi za druge posle. Po naših informacijah je na mizo Rusov iz Janševega kabineta prišel tudi predlog, da bi se skupaj s podpisom končnega dogovora o Južnem toku odprli tudi pogovori o prodaji državnega deleža v Petrolu, največje domače naftne družbe in lastnika Geoplina. V Gazpromu so idejo, ki naj bi jo visokemu uslužbencu te družbe Leonidu Čugunovu predstavil prav Novak, sprva zavrnili.
Pozneje naj bi Gazprom zanimal nakup večine delnic Petrola, a vlada Alenke Bratušek ni bila pripravljeni prižgati zelene luči za prodajo 28-odstotnega deleža v lasti države. Projekta Južni tok in ruskih želja po Petrolu je bilo dokončno konec v začetku leta 2014, ko je Rusija okupirala polotok Krim, na vzhodu Ukrajine pa je izbruhnila vojna.
Toda Moskva je v Sloveniji dosegla, kar je želela. Odvisnost Slovenije od ruskega plina se je po letu 2012 povečala – kljub temu, da je zaradi liberalizacije plina prišlo do zmanjšanja števila dolgoročnih pogodb z dobavitelji iz Rusije, Evropa pa je v zadnjih letih ob naraščanju števila plinskih terminalov začela uvažati velike količine plina iz ZDA, Katarja in drugih čezmorskih držav. Leta 2017 je Slovenija porabila 900 milijonov standardnih kubičnih metrov plina, od tega ga je približno dve tretjini uvozila iz Rusije. Leto dni pozneje je Geoplin podpisal novo petletno pogodbo z Gazpromom.
Slovenija tako v času največje energetske krize v 21. stoletju zaradi odločitev iz preteklosti nima na voljo stabilnega alternativnega vira plina. Tega se očitno zaveda tudi minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec. Pred dnevi je napovedal, da največ možnosti pri dobavah plina za naslednjo zimo vidi v Maroku in Alžiriji, ki jo je pred dnevi obiskal minister za zunanje zadeve Anže Logar. Toda v plinskem poslu lahko pogajanja za dolgoročne pogodbe za dobavo trajajo tudi več let. Čeprav od lani na hrvaškem otoku Krk obratuje terminal za utekočinjeni naravni plin (LNG), je veliko večina plina, ki ga bodo tankerji pripeljali do tja, že zakupila Madžarska. Geoplin in slovenska država pa sta se že pred leti odrekla možnosti, da bi pri projektu terminala na Krku sodelovala kot solastnika.
Preberite še:
Janši vojna v Ukrajini ne prinaša volilne zmage
