"Za obstoj svobodne družbe je nujno zgraditi zid, ki se mu reče ločitev cerkve od države." - Thomas Jefferson, ameriški politik, eden od ustanoviteljev ZDA
Prazniki demokracije so za nami, vsaj naslednjih nekaj mesecev nam ne bo treba na volišča. Nekateri so z rezultati zadovoljni, drugi malo manj. Volitve so šle bolj na desno, toda vse štiri referendumske pobude so prevladale, zato jasnega zmagovalca ali poraženca nimamo. Eden od referendumskih rezultatov je še posebej zmotil ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, ki je s prižnice nagovarjal, če ne kar hujskal vernike proti uzakonitvi evtanazije.
"Ko z dejanji govorijo, da človekova vrednost ni v njegovi enkratnosti in izvoljenosti, ampak v njegovi ekonomski koristnosti; ko v predlog zakona zapišejo, da je prostovoljno končanje življenja neprimerno cenejše kot dolgotrajna oskrba in izplačevanje zasluženih pokojnin," je romarjem na Brezjah dejal Zore.
Po eni strani razumem. Rimokatoliška cerkev nasprotuje slehernemu dejanju, ki se konča v smrti. Oziroma vsaj večini. Ni namreč čisto jasno, kaj menijo o nesojenih materah, ki so umrle zaradi prepovedi splava v nekaterih rimokatoliških državah. Cerkev se kljub temu bori za absolutno prepoved splava tudi pri nas. Ne glede na to je jasno, da v Sloveniji Cerkev ostro nasprotuje milosti umirajočim in evtanazijo obravnava malone kot umor iz koristoljubja.
Država se ne vtika v cerkvene zadeve
Imeti svoje mnenje in prepričanje je pravica vsakega prebivalca Slovenije, toda nasprotovanje in agitiranje proti jasno izraženi volji ljudstva prek funkcije dušnega pastirja ni dopustno. V Sloveniji so verske ustanove od države ločene z ustavo in država se tega drži.
Noben zakon na primer ne predpisuje verskih obredov, noben predpis ne veleva, kako morajo verniki moliti, država ne posega v to, kdo sme in kdo ne sme voditi raznotere verske ustanove, noben podzakonski akt ne ureja, v kaj mora kdo verjeti, v šoli otrok ne učimo, katera vera je prava ali katera kriva in prav je tako. Cerkev in država morata biti ločeni in država se ne sme vtikati v cerkvene zadeve.
Istočasno je jasno, da si Cerkev to ločitev predstavlja malo po svoje in dokaj svobodno zagovarja to ali ono vprašanje, ki ne zadeva ne Cerkve in ne vere. Odličen primer je zakon o prostovoljnem končanju življenja, kjer Cerkev iz verskih razlogov nasprotuje tej možnosti za kogarkoli in politično agitira proti zakonski ureditvi vprašanja, pri čemer grobo krši svoj pakt z državo. Pri splavu se vsaj lahko izgovarjajo, da zagovarjajo pravice nerojenega otroka. Pri evtanaziji zagovarjajo le večvrednost svoje vere nad ostalimi.
V imenu vere prepovejmo prodajo rumenih oblek
Evtanazija mora vedno ostati nekoliko sporno področje, toda ne zato, ker v Sloveniji ni smrtne kazni ali kakšne podobne neumnosti. Evtanazija mora biti vsaj malenkost sporna zaradi možnosti zlorab, saj bi lahko neučakani svojci bolnika nagovarjali k evtanaziji zaradi dediščine. Toda prostovoljno končanje življenja se tiče predvsem tistega, ki bi svoje življenje rad končal. Prepovedati mu to možnost zaradi mnenja Cerkve je enako kot prepovedati prodajo rumenih oblek, ker se je neka verska ločina odločila, da je nositi rumeno tkanino smrtni greh.
Cerkev svojim vernikom lahko pove, da je evtanazija njim prepovedana, vendar nima nobene pravice vplivati na državo, da to področje uredi. Še manj ima pravice teptati po referendumski volji ljudstva in svoje vernike nagovarjati, naj v imenu vere in Cerkve premagajo demokracijo. Križarski pohodi proti nevernikom so malo iz mode, toda Zoretova pridiga je bila povsem v njihovem duhu.
Skrajni čas je, da ločitev Cerkve in vseh drugih verskih organizacij od države primerno kodificiramo in ločimo na zakonskem nivoju. Sprejeti moramo zakon, ki bo urejal, kaj ta ločitev pomeni, in sprejeti pravila, ki bodo jasno opredelila morebitne kršitve in sankcije zanje. Opredeliti moramo, kaj je to verska ustanova, kakšne so njene pravice in kakšne so v zameno njene dolžnosti do družbe.
Tako bi lahko država naredila red
Primerna rešitev bi bila licenciranje verskih ustanov. Kdor hoče imeti versko ustanovo, naj si bo to cerkev, tempelj, mošeja, samostan, mitharej, tzompantlij, jinjo ali domači žrtvenik, mora za to izpolniti zahteve licenciranja, ki jih postavi država. Licenca omogoči dostop do privilegijev, ki jih verske ustanove v naši državi uživajo. Pogost primer je oprostitev plačila določenih oblik davka, ki ga cerkve jemljejo za svetega in pravno utemeljenega. Prav, vendar morajo tudi oni spoštovati svoj del dogovora. Kdor ga ne, status izgubi in je dolžan državi povrniti, kar ji je neutemeljeno odtujil z zlorabo statusa verske ustanove.
Država bi s sistemom licenciranja na področju ločitve cerkve od države naredila red. Pravilnik, lahko tudi kar knjižica zahtev, bi lahko vsebovala absolutno prepoved politične agitacije in tudi navedla, kateri načini so nedopustni. Kdor bi jih kršil, bi izgubil licenco, plačal visoko kazen in ne bi več užival zaščite in privilegijev, ki jih Slovenija nudi verskim organizacijam.
Dokler tega ne dosežemo, nimamo ločitve med Cerkvijo in državo. Imamo prepoved državnega vmešavanja v Cerkev, medtem ko Cerkev lahko nekaznovano počne praktično karkoli in se nam, krivovercem, smeji v glavo, kako smo neumni. Namesto zidov na meji moramo zgraditi zid med cerkvijo in državo. Pred zidom moramo skopati jarek in v njem naseliti krokodile, v zidu morajo gnezditi strupene kače. Država se ne sme vmešavati v Cerkev in Cerkev se ne sme vmešavati v državo.
Le tako bomo lahko trajno obstali kot svobodna družba.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
