Komu se zahvalimo za to, da je čokolada Gorenjka, nekoč ponos Slovenije, končala v Bosni?

V minulih dneh smo izvedeli, da smo v Sloveniji ostali brez še ene nekoč paradne blagovne znamke. Lastništvo Gorenjke, mlečne čokolade s hrustljavimi celimi lešniki, se namreč skupaj s tovarno v Lescah in celotno konditorsko dejavnostjo Žita seli v Bosno in Hercegovino. Postalo bo del sarajevske prehranske skupine Upi Star. 

Verjetno ni tako malo ljudi, pri katerih je ta novica vzbudila mešanico nostalgije in žalosti. Gorenjka je zapisana v zgodovino te dežele in države. Tovarna čokolade v Lescah je začela delovati davnega leta 1922, v dobrih stotih letih pa je preživela štiri države, nacionalizacije in privatizacije, socializem in kapitalizem, nešteto kriz ... 

Malokdo se še spomni, da je Gorenjko v 80. letih prejšnjega stoletja skoraj pokopala takratna zvezna, "stabilizacijska" vlada pod vodstvom Milke Planinc, ki je zaradi varčevanja prepovedala uvoz surovin za čokolade. Po osamosvojitvi je podjetje Žito Gorenjka hodilo po svoji poti nekje do leta 2003, ko je prešlo pod okrilje Žita. V teh dneh pa Gorenjka, nekdanji ponos Slovenije, prehaja v last skupine iz BiH, države s precej cenejšo delovno silo. 

Sledi logično vprašanje: kako smo prišli do sem?

Preberite še:
Gospodarji Hrvaške v Sloveniji delajo to, kar sami ne dovolijo drugim

To je bil čas, ko so nas mednarodni upniki stiskali v kot

Za odgovor na to vprašanje se je treba vrniti v junij 2013. Slovenija je bila takrat na vrhuncu finančne krize. Njene obveznice so imele status smeti, banke so se pogrezale pod bremenom slabih posojil. Državi je vladala Alenka Bratušek, ki je po spletu okoliščin prišla na oblast po tem, ko je njen predhodnik Janez Janša z megafonom k nam klical trojko. 

To je bilo obdobje, ko so mednarodni upniki in bonitetne agencije Slovenijo stiskali v kot, jastrebi iz tujih finančnih krogov pa začeli stegovati kremplje po državnem premoženju. Državna blagajna je bila prazna. Slaba banka še ni zaživela, dve tajkunski banki (Factor in Probanka) sta bili še pri življenju. Tuji študenti na začasnem delu v Sloveniji pa so čez palec ocenjevali premoženje NLB, Nove KBM in Abanke. 

Celotno politiko je prevevala psihoza, češ da moramo kot država "nekaj dati". Le tako bi lahko Evropski komisiji, Evropski centralni banki (ECB) in Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF) pokazali, da "mislimo resno". Ideolog tega pristopa, ki je sprožil tretji val privatizacije in razprodajo premoženja poznejše slabe banke, je bil minister za finance Uroš Čufer. 

In res: nekega lepega dne v juniju 2013 so poslanci državnega zbora na mizo dobili seznam 15 podjetij za privatizacijo. Eni so ga potrdili zato, "ker nas slabe ekonomske napovedi niso pustile ravnodušnih". Drugi zato, ker "je opevana državna srebrnina z leti zarjavela". Na tem seznamu je bilo tudi Žito, kjer sta imela takrat največje lastniške deleže država in KD Group. 

Preberite še:
Na Hrvaškem aretacije, pri nas pa preiskave obtičijo v blatu, afere ostanejo brez epiloga.

Vse se je začelo z Mercatorjem

Četudi se je Slovenija leta 2015 vrnila na pot gospodarske rasti, je Žito dobilo novega lastnika. Država, natančneje Slovenski državni holding (SDH), ki sta ga takrat vodila Matej Pirc in Matej Runjak, je skupaj z Modro zavarovalnico, KD Group in NLB Skladi prodala skupaj 51-odstotni delež Žita hrvaški Podravki. 

Že pred tem je hrvaški tranzicijski kapital v boju za slovensko prehransko verigo izbojeval daleč največjo zmago. Mercator je namreč pristal v rokah Agrokorja, hrvaške "države v državi", ki ji je takrat vladal Ivica Todorić. 

Eden od argumentov za prodajo Mercatorja je bil, da država in njene banke v normalnem tržnem kapitalizmu ne morejo biti lastnice trgovskih verig. Podoben argument, da država nima kaj iskati med lastniki živilskih podjetij, smo lahko slišali pri prodaji Žita. 

Tu pridemo do prvega absurda te zgodbe: ker se je slovenska država želela umakniti iz gospodarstva, je Žito prodala hrvaški državi.  

Tam teh pomislekov seveda niso imeli. Hrvaška država je namreč že vrsto let največja lastnica Podravke, v kateri ima glavno besedo. Tako je bilo pod Ivom Sanaderjem, čigar podpredsednik vlade je bil Damir Polančec, nekdanji šef in nesojeni privatizator Podravke.

In tako je pod Andrejem Plenkovićem, ki je na čelo Podravke "parkiral" svojo nekdanjo ministrico za gospodarstvo Martino Dalić, ključno osebo v pozneje razkritih tajnih dogovorih o državnem reševanju nasedlega Agrokorja. 

Preberite še:
Kako hrvaške klinike izkoriščajo čakalne dobe v Sloveniji: po zobni aparat v Zagreb

Prevzem Žita odličen posel za Podravko. Beri: hrvaško državo.

Drugi absurd je – gledano za nazaj – prodajna cena Žita. Podravka je za 51-odstotni delež plačala 33 milijonov evrov. Za primerjavo: to kupnino si je pokrila zgolj s prodajo Žitovih nepremičnin na območju ljubljanskega BTC, za katere je Ivo Boscarol plačal približno toliko. 

Če k temu prištejemo še dividende, ki jih je Žito nakazoval na Hrvaško, posojila, ki jih je odobraval svojemu lastniku, in skoraj devet milijonov evrov kupnine, ki jo je Žito iztržilo za Gorenjko in konditorsko dejavnost, je jasno, da je bil prevzem Žita več kot odličen posel za Podravko. Beri: hrvaško državo.

Slika je namreč po desetih letih več kot jasna. Žito je postalo proizvodni obrat Podravke, ki ga je v maniri slovenskih pidovskih tajkunov bolj ali manj razkosala, bogato pa zaslužila z njegovimi nepremičninami. Podobno, kot je Mercator iz regionalne korporacije, ki se je nekoč širila med Jadranom in Črnim morjem, postal le še upravljavec trgovin v Sloveniji.

V tej operaciji je slovenska prehranska veriga postala žila dovodnica za "bail-out" zgrešenih odločitev hrvaških lastnikov, torej njihove države. Hkrati pa jim je na stežaj odprla trge za njihove živilce.

O tem se v Sloveniji več niti ne piše niti ne govori. Le občasno nas na to spomni novica o blagovnih znamkah, ki se selijo vedno bolj proti jugu. In kakšna vila ali jahta na Hrvaškem v lasti uglednih članov naše nekdanje finančno-politične elite, ki so pri tej operaciji aktivno pomagali.