Novica dneva je včeraj prišla s Hrvaške. Tam se je po več mesecih končala 330 milijonov evrov vredna prodaja treh velikih agroživilskih podjetij iz Slavonije in Baranje, ki so med hrvaško privatizacijo pristala v rokah nekoč največjega hrvaškega tajkuna Ivice Todorića. Skupaj imajo v lasti od 10 do 15 odstotkov obdelovalne zemlje na Hrvaškem. Njihova nova lastnica je skupina Podravka, katere največji lastnik je hrvaška država.
Toda pri prodaji treh agroživilskih podjetij še zdaleč ni šlo le za posel, ampak za geopolitični spopad za naravne vire. Glavna novica je, komu teh podjetij ni uspelo kupiti. Največji konkurent Podravke na razpisu je bil največji madžarski tajkun Lőrinc Mészáros, ki še zdaleč ni običajen podjetnik. Že od otroških dni je namreč najboljši prijatelj Viktorja Orbana, ki se ob vsaki priložnosti rad slika pred zemljevidom, na katerem je Slavonija del velike Madžarske.
Lani je Mészáros v Baranji kupil največjega hrvaškega pridelovalca jabolk. Že od prej je lastnik nogometnega kluba iz Osijeka in hotelov ob Kvarnerju. Toda na točki, ko bi lahko prišel do dobre desetine hrvaške obdelovalne zemlje, so mu v Zagrebu prižgali rdečo luč.
Preberite še:
Zakaj Celjske mesnine v hrvaške roke? Ker je direktorju propadel tajkunski prevzem.
Orbanov prijatelj je razumel sporočilo
Čeprav je tri agroživilska podjetja uradno prodajal konglomerat Fortenova, pravni naslednik propadlega Agrokorja, je Mészáros po poročanju hrvaških medijev dobil več neformalnih signalov, naj v ta spopad ne vstopi in očitno jih je tudi tako razumel. Njegova končna ponudba je bila dokaj nizka, zato lastnik Fortenove Pavao Vujnovac, za hrvaške medije "novi Todorić", ni imel težkega dela treh podjetij prodati Podravki.
To pomeni, da bo hrvaška država pomagala odplačati dolgove Vujnovčevega konglomerata, a bo vsaj prišla do zemlje. Na čelu Podravke je Martina Dalić, nekdanja ministrica za gospodarstvo v vladi Andreja Plenkovića, ena od akterjev afere s spornim prenašanjem Agrokorjevega premoženja, ki je pozneje pristalo v rokah Vujnovca. Vsi vpleteni so s podpisom pogodbe počakali na konec hrvaških volitev, ki jih je znova dobil HDZ, in turistično sezono. Ker je kupec Podravka, so ga lahko zavili v celofan "strateškega partnerstva". Volk sit in koza cela, torej.
Dogajanje na Hrvaškem bi moralo zanimati tudi vse nas v Sloveniji. Podravka je lastnica Žita, ki bo hrvaški "materi" zagotovo tako ali drugače pomagal pri odplačilu 330 milijonov evrov vrednega nakupa. Fortenova oziroma Vujnovac sta lastnika Mercatorja, največjega slovenskega trgovca, ki je pred več meseci podpisal pogodbo o nakupu Tuša. Enkrat lahko ugibate, koga bo Plenkovićeva nekdanja tesna sodelavka klicala, ko bo za proizvode treh kupljenih agroživilskih podjetij potrebovala dodatne prodajne police.
Preberite še:
Za Panvito nihče ne prižiga kresov
Čigav denar bo kupil Panvito?
Toda posel, ki so ga v teh dneh speljali na Hrvaškem, je za nas zanimiv predvsem zato, ker nam kaže, kako drugače posli v tako strateški panogi, kot je hrana, tečejo v Sloveniji.
V zadnjih mesecih smo bili tako priča prodajam dveh pomembnih podjetij iz prehranske panoge. Panvita, največje kmetijsko in agroživilsko podjetje v severovzhodni Sloveniji, ki od države najema več kot 3.000 hektarjev zemljišč, je prešlo v roke hrvaškega sklada Meritus, ki za 50 milijonov evrov vreden posel očitno še ni uspel zbrati denarja. Pred nekaj tedni so v tem skladu namreč napovedali zbiranje dodatnega kapitala in to utemeljili prav z nakupom Panvite.
Bistvo: to možnost so ponudili financerjem, ki do zdaj niso bili med lastniki sklada. Šele v prihodnjih tednih ali mesecih bomo torej v resnici izvedeli, od kod bo prišel denar za nakup Panvite. In spet: le enkrat lahko ugibate, na plečih katerega pomurskega podjetja si bodo ti financerji povrnili svoj vložek.
Razlika je torej očitna. Medtem ko so prodaje agroživilskih podjetij na Hrvaškem predmet geostrateškega šahiranja in najvišjega nacionalnega interesa, so v Sloveniji tudi zaradi očitne zlorabe te besedne zveze v preteklosti v celoti prepuščene "trgu". Seveda le navidezno, saj so v ozadju manevrov, povezanih z obvladovanjem prehranske verige v Sloveniji, jasno vidni prstni odtisi hrvaške države.
Preberite še:
3.000 hektarjev v roke Hrvatov: kaj vse je čudno pri sanjskem poslu družine Polanič?
Zakaj se slovenska politika ne ukvarja s hrano
Podobna zgodba je prodaja Celjskih mesnin. Te je njihov največji lastnik Izidor Krivec, najboljši prijatelj nekdanjega ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška, želel prodati skupini Braća Pivac. Tej je hrvaška država, po zaslugi še ene Plenkovićeve ministrice iz vrst HDZ Marije Vučković, očitno preveč radodarno delila evropski denar za kmetijstvo, zato se je zdaj znašla v preiskavi evropskega tožilstva.
Na tem mestu smo že zapisali: lahko govorimo o prostem trgu in potrošnikih, ki imajo zadnjo besedo, toda stvari so jasne. Vsi hrvaški zasebni lastniki podjetij iz slovenske prehranske verige imajo tesne zveze s tamkajšnjo politiko. Ko se bodo hrvaška predelovalna podjetja morala odločati med interesi hrvaškega in slovenskega kmeta, bodo vedno izbrala prvega.
Že sami ste verjetno opazili, da so cene hrane v nekaterih državah, ki imajo večjo kupno moč, vsaj enake kot v Sloveniji, če ne celo višje. Vsakič, ko nek politik napove spremljanje cen hrane, sledi protinapad trgovcev in najetih agencij. Že razmisleki o usodi slovenske prehranske verige so bili ob prodaji Mercatorja Todoriću označeni za bogokletne.
Toda ob vseh dogajanjih v domači prehranski verigi je še najmanj razumljiva tišina slovenske politike in institucij. Prav dražje življenje je eden vzrokov za rast populizma v Evropi v zadnjih letih. Konservativce so pred dnevi z oblasti v Veliki Britaniji odplavile tudi visoke podražitve osnovnih dobrin. Odgovorna politika bi se morala v Sloveniji začeti ukvarjati tudi s hrano.
