"Zdraharica leta, ne pa Slovenka leta."
(Žan Mahnič, 14. februar 2022, Twitter)
Osebnost leta, v angleščini Person of the Year, je verjetno najbolj prestižni svetovni izbor posameznika, ki je zaznamoval preteklo leto. Od leta 1927 ga organizira revija Time. Takrat je za osebnost leta izbrala pilota Charlesa Lindbergha, ki je prvi brez postanka preletel Atlantik. Za leto 2021 bo šla nagrada v roke Elona Muska, ustanovitelja Tesle in najbogatejšega Zemljana. Toda s to izbiro še zdaleč niso bili zadovoljni vsi. Še najmanj privrženci brazilskega populističnega voditelja Jaira Bolsonara.
Ti so v tednih, ko je potekal izbor, počeli vse, da ga ugrabijo. Ko je revija Time s spletno anketo bralce spraševala, kdo bi moral biti osebnost leta, se je aktivirala Bolsonarova spletna vojska. Širila je pozive k množičnemu glasovanju za brazilskega predsednika, ki je na koncu dobil več kot dva milijona glasov, daleč največ med vsemi. Takoj zatem je Bolsonaro ameriško revijo pozval, naj spoštuje rezultate glasovanja, a ga ni uslišala.
Morda bi mu bilo lažje, če bi videl, da ima deset tisoč kilometrov stran od Brazilije podobne težave še en populist, navijač Donalda Trumpa in prijatelj Viktorja Orbana.
Preberite še:
Prihajajo mladi. Po državo, ki jih je zaprla. #kolumna
Janša se ni zmogel zadržati
Ko je minuli vikend revija Jana za Slovenko leta razglasila Niko Kovač, prvi obraz kampanje, zaradi katere je 682.000 ljudi sredi poletja odšlo na volišča in zavrnilo spremembe zakona o vodah, se Janez Janša ni zmogel zadržati. Njegovi "fatvi" na Twitterju je sledila poplava blatenja Nike Kovač. Po njej se je usulo "ljudstvo". Po njej so pljuvali strankarski aparatčiki, troli, "marljive in delovne ženske", "pošteni ljudje" ...
Nika Kovač je bila "kobila", "gnoj komunistični", "gobčna frklja", "osebnost sramote", "vzorčni primer skorumpiranosti", "zmagovalka po ukazu" in "vrh skropucalaste prireditve". Bila je ničvredna smet, fizična spaka s "prenažrtim trebuhom" in "pljunek v obraz vsem garaškim ženskam, ki so svoje srce pustile na terenu".
Kriva je bila za izgorelost medicinskih sester – teh istih, ki jih je Janševa vlada s plačnim populizmom za najbogatejše zdravnike in druge izbrance prisilila v stavko. Kriva je bila, ker ni športnica ali podjetnica. Kriva je bila, ker "nagrade vedno dobijo borci proti Janši, vladi, desnici". Mar res? Zadnja Slovenka leta je bila pedagoginja in tolmačka slovenskega znakovnega jezika Natalija Spark, pred njo so to recimo bile zdravnica in humanitarka Ninna Kozorog, fizioterapevtka Petra Greiner, ultramaratonka Andreja Sterle Podobnik ... S politiko imajo skupnega toliko kot Vinko Vasle s spodobnostjo. Slovenka leta 2014 je bila Sonja Pungertnik, voditeljica oddaje za slepe in slabovidne na Radiu Ognjišče. Za leto 2011 je to postala ilustratorka Jelka Reichman, ki jo je tudi SDS podprla pri imenovanju za častno meščanko Ljubljane.
Preberite še:
In koga boste volili? #kolumna
Oblast razume demokracijo. Po svoje.
In nato je Nika Kovač, polita s tonami blata in razčlovečena, postala še grožnja nacionalni varnosti države. Žan Mahnič, državni sekretar, zadolžen za to področje v Janševem kabinetu, ki tedensko sestankuje s šefi policije in obveščevalnih služb, jo je označil za "zdraharico leta". S tem pa nehote razkril, da največja težava za Mahniča in somišljenike v resnici ni le sama Nika Kovač, ampak to, kar predstavlja. V njegovih in njihovih očeh.
Imamo namreč oblast, ki demokracijo razume po svoje. Ki s stotinami milijoni evrov našega denarja kupuje cenena predvolilna darila in pričakuje, da ji bomo vsi za to še hvaležni. Ki vidi zgolj sebe in interese lastne klike. To se je najbolje videlo pri klientelnem zakonu o vodah. Oblast ga je sprejela med tretjim in četrtim valom. Z njim je ugodila željam gradbincev in zasebnim interesom, ki imajo prek vladi ljubih lobistov 24 ur odprta vrata do ministrstva za okolje. Avtor zakona je prijatelj ministra za okolje - vnaprej izbrani svetovalec, ki je od ministrstva dobil za 650.000 evrov poslov, ob tem pa dela še za nekatere največje onesnaževalce.
Ko je postalo jasno, da bo šel zakon na referendum, je vladajoča koalicija storila vse, da bi ga zamaknila čim dlje v poletje, ko so ljudje na dopustih. Ko so volivci kljub temu zakonu izrekli plebiscitarni "ne", minister ni niti pomislil na odstop. Enako tudi po tem, ko je prišel v javnost posnetek, v katerem isti minister svojemu tajkunskemu prijatelju zagotavlja, da "bomo našli sodnika, ki mu bomo strli jajca". In se pri tem igra poker – ne z žetoni, ampak z državnimi podjetji.
Preberite še:
Če Vili Kovačič lovi komuniste, naj gre v Gradec #kolumna
Obraz vseh, ki so se odločili reči "ne"
Nika Kovač in prijatelji(ce) so lani poleti postali obraz vseh tistih, ki so se temu odločili reči "ne". Vseh tistih, ki se v tej državi upajo spregovoriti o tem, kaj je prav in kaj narobe. Ki jih oblast zaradi tega zmerja, da širijo virus. Ki jih dehumanizira in kriminalizira s propagandnim aparatom, plačanim s slovenskim in madžarskim denarjem. Težava Nike Kovač v očeh vladajočih ni, kaj govori in dela, ampak da si to sploh drzne početi.
Ko Mahnič v Niki Kovač vidi "zdraharico", Janša pa "tisto, ki nagaja", je jasno, kako njuna klika gleda na večino prebivalcev lastne države, nezadovoljnih s to vlado – kot na otroke, ki naj bodo tiho, medtem ko si odrasli polnijo žepe. Ali če hočete: kot Bolsonaro na amazonska ljudstva, ki jih z orožjem in buldožerji preganja v imenu napredka.
Nič nam zato narave te oblasti ne oriše bolj jasno kot pogrom nad Niko Kovač in revijo Jana. Ljudje, ki so plačani, da vodijo državo, se raje kot s težavami v zdravstvu, podražitvami, ki slabšajo socialno sliko države, slabim črpanjem evropskega denarja ali regulacijo nepremičninskega trga, ki so ga ob obupu mladih družin napihnili covid dodatki, ukvarjajo z vsebino ženskih revij. Sovražnika države vidijo v mladi ženski, ki ne ustreza njihovim stereotipom o tradicionalnih vlogah in ji - prosto po Andreju Vizjaku - ni mogoče "streti jajc".
In v mediju, ki si je za Slovenko leta drznil ne izbrati Žana Mahniča.
