Prva soočenja mnenj v okviru predvolilnih bojev so za nami. Rad bi napisal, da so se soočili vodje strank, a to ni čisto res, saj ena od strank v te spopade ne pošilja svojega vodje. Na soočenjih, tako kot v raznih oddajah in še marsikje, je ena stranka izjema. Ne zastopa je njen vodja, temveč eden od njegovih pribočnikov.
Govorim seveda o Alešu Hojsu, gradbenemu inženirju, vojskovodji, epidemiologu, gospodarstveniku, ministru, ki mu je še odstop spodletel, v prostem času tudi vodji slovenske različice narodnega komisariata "vnotranjih" del, zadnje čase pa predvsem propagandistu in provokatorju. Tradicionalna strategija pred volitvami je, da stranke na predvolilna soočenja pošljejo svoje najboljše ljudi, ki bodo koncizno predstavili, zakaj je njihova stranka dobra izbira za volivca, zakaj naj bi na volitvah obkrožili njih in ne koga drugega. Hojsova nova politična stranka (še nekaj let nazaj je bil član NSi) je to strategijo obrnila na glavo. Že leta in leta se krčevito trudi politiko državljanom zagabiti in zmagati z močjo svoje volilne baze.
Prav za to je v studiu Aleš Hojs. Po kratkem premoru, ko je barve SDS branila evropska poslanka Romana Tomc, se je vrnil pred mikrofon. Njegova naloga je celotno politično srenjo zvabiti na ravs v blato, iz katerega se bodo vrnili vsi enako umazani in smrdeči. Jasno je, da stranka v tako valjanje v blatu ne sme poslati svojega najboljšega moža.
Preberite še:
Aleš Hojs na Pop TV lagal o svoji plači #video
Toda Aleš Hojs svoje delo opravlja slabo. Slabo opravlja delo, za katero ga državljani plačujemo: to naj bi bila skrb za ugled policije in varnost državljanov (tudi sam sem vmes pozabil, kaj točno naj bi Hojs delal). Toda slabo tudi opravlja delo, ki mu ga je zaupal njegov strankarski poglavar. Če bi svoje delo opravljal dobro, bi na teh soočenjih predsednikov strank in Hojsa že prišlo do vsaj enega pretepa, če ne še česa hujšega. To je v državah, kjer prevladuje strategija Hojsa in njegove stranke, žalostno vsakdanji pojav, celo v parlamentu.
Dobro, morda ni krivda samo v Hojsu, težavo ima tudi v tem, da njegov primitiven pristop deluje samo takrat, ko imaš opravka s primitivnimi sogovorniki. Večina ostalih politikov je še dovolj visokega kova, da se ni pripravljena spustiti na njegov nivo. Ubogi Aleš Hojs zato ni sam kriv, da je strategija večidel neuspešna in se mora zanašati na slabo plačane navijače iz kleti na Trstenjakovi, ki ga kujejo v zvezde in praznujejo, češ da "reže glave opoziciji". Mimogrede, rezanje glav je do nedavnega veljalo za slabo stvar, sploh če se spomnimo grozot v Siriji. No, konsistentnosti jim res nihče ne očita.
Drugi razlog, zakaj na soočenja hodi Hojs in ne tisti drugi, je izkaz prezira nad voditelji drugih strank. Njegov strankarski poveljnik se ima za nekaj več od vseh ostalih (razen morda Viktorja Orbana in Donalda Trumpa), zato mu je pod častjo govoriti z njimi. Podobno strategijo uporablja angleška kraljica, ki podpisuje vse zakone in vladi vsako leto zapove, kaj so njene naloge, toda v debate v tamkajšnjem parlamentu ne vstopa, ker je to kraljici pod častjo.
Hojsov šef žal ni ugotovil, da ni kralj. Kot tudi ni ugotovil, da volitve niso Rock Otočec.
Preberite še:
Majhni ljudje mečejo ogromne sence čez državo #kolumna
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
