Pokojni Bahrudin Kaletović je ime, ki veliki večini ljudi v Sloveniji danes ne pove ničesar. Gre za nekdanjega nabornika JLA, ki so ga pri 19. letih skupaj z vrstniki iz drugih republik poslali v vojno v Slovenijo, ne da bi mu razložili, zakaj in za koga bi se tam morali bojevati. Ko je tako Kaletovića v začetku julija leta 1991 novinar televizije Yutel nekje v Krakovskem gozdu vprašal, zakaj v tej vojni sploh gre, je odgovoril: "Kol'ko ja znam, oni kao hoće, da se odcjepe, a mi im kao ne damo."*
Besede Kaletovića, skritega med listjem in vidno pretresenega zaradi smrti treh vrstnikov, ne bi mogle bolje simbolizirati nesmiselnosti takratne "specialne vojaške operacije" beograjskih generalov v Sloveniji. Toda z njimi je mogoče zelo dobro povzeti tudi dogajanja na relaciji Anže Logar - Janez Janša. V več kot leto dni trajajoči limonadi o "začetku nečesa velikega", ki nikoli ne pride, je namreč za zdaj jasno le eno: Janša bi "kao" odcepil Logarja od SDS, on pa se temu "kao" upira na vse pretege.
Grem. Ne grem. Grem. Ne grem. Grem in ... Ne grem. Trganje cvetov marjetice o Logarjevi politični prihodnosti se vedno znova konča enako. Janša ga zdaj že javno, celo v "večinskih" medijih, že odkrito pošilja ven, a se Logarju še vedno ne gre iz dolgoletne cone udobja. Ne v lastno stranko ne v samostojno poslansko skupino.
Kaj vse so razlike med Logarjem in Virantom
V tem teatru je Janševa računica jasna. Logarja želi kontrolirano izstreliti zato, da ga bo lahko po potrebi - če bo ocenil, da predstavlja preveliko grožnjo stranki "materi" - še pravočasno potolkel. To je seveda veliko lažje storiti leto ali dve pred volitvami kot nekaj tednov pred njimi. Logar si zato kupuje čas. Nekje vmes je skrito še Janševo sporočilo gospodarstvenikom, ki bi si drznili "graditi" Logarja: ne pozabite, še vedno sem jaz tisti, ki bo vodil vlado, v kateri bo sedel on.
Janša javno razlaga, da želi preprečiti ponovitev izkušnje z Gregorjem Virantom. Toda že zdaj so med političnima projektoma Virant 2011 in Logar 2022-2024 razlike velikanske.
Najprej v načinu ustanavljanja. Medtem ko Logar že več kot leto dni stoji na mestu, je Virant jeseni 2011 v politično prvo ligo vstopil z "velikim pokom". Janši je dejansko zamolčal, ali in kdaj bo ustanovil stranko. O tem se je pred tednom dni za Reporter na veliko razgovoril Virantov tast Miha Brejc.
Druga razlika je v politični vsebini. Medtem ko Logar o njej zgolj govori (ta se pri njem začne in konča pri "pahorjanskih" puhlicah o sodelovanju), jo je Virant imel in to zelo jasno. Njegova Državljanska lista je bila najbližje današnjim nemškim liberalcem. Rešitev za Slovenijo, ki se je pod Pahorjevo vlado neuspešno pobirala po prvi od dveh recesij in poku tajkunskih balonov, je videla v šibki državi, deregulaciji, strogi fiskalni disciplini in intenzivni privatizaciji, ne da bi jo pri tem zanimalo gledati v spalnice ljudi.
Virant je imel omrežje, Logar ga nima
Virant nikoli ni skrival, da je bila njegova stranka politična izpostava kapitala, ki je vedel, da ob propadu modela "Slovenija d.d." prihaja nova delitev premoženja. Tudi zato je imel Virant ob prihodu na sceno veliko podporo nekaterih tujih ambasad. Posamezni veleposlaniki so imeli takrat pomembno vlogo v slovenski notranji politiki, pri čemer so si na čelu vlade najmanj želeli videti Zorana Jankovića.
Naprej: Virant je imel za seboj že ob izstrelitvi močno omrežje, v katerem so bili akademiki, direktorji, podjetniki, predvsem iz IT panoge, odvetniki, lobisti in drugi ljudje, vešči v poznavanju domače politično-kapitalske scene. Številni so se k Virantu pritepli s spornimi motivi in velikimi očmi. Ene je zanimala bodoča slaba banka in posli s terjatvami, druge igralniška zakonodaja. Tudi zato Virant s postavljanjem strankarske infrastrukture ni imel nobenih težav.
Logar? Po letu dni sta njegova, vsaj javno paradna moža nekdanji minister za izobraževanje iz vrst SD in lastnik založbe, ki v kulturnih krogih slovi po neverjetni iznajdljivosti pri črpanju javnega denarja in uveljavljanju svojega vpliva. Občasno je ob njem mogoče opaziti še koga od nekdanjih "resetirancev", ki so nekoč veljali za Virantove ideološke "očete", a so se pozneje zaradi pragmatičnih ali osebnih razlogov bolj ali manj vsi znova vrnili pod Janševo perut. Pa še kakšnega razočaranega člana SDS je mogoče videti in to je to.
Janši je Državljansko listo dokaj hitro uspelo "preluknjati". Okrog Viranta je imel svoje informatorje. Ti so recimo v javnost spravili poimenski seznam njenih donatorjev, kar se do takrat v Sloveniji ni zgodilo še nobeni politični stranki. Da Janša o vsakem Logarjevem koraku ne bo obveščen, je iluzija. Edino vprašanje, ali bo zanj vedel že vnaprej ali "le" sproti.
Po Virantu je Janša zlival gnojnico, po Logarju nikoli
In zadnje, zelo velika razlika je tudi med vodilnima akterjema obeh projektov. Virantova politična geneza je bila povsem drugačna od Logarjeve. Pred letom 2004 je kot državni sekretar deloval tudi v zadnji vladi LDS. V nič kaj prijateljskih odnosih je pozneje odšel tudi z vrha Zbora za republiko.
Gospodarju desnice se je znal postaviti po robu, ker ekonomsko nikoli ni bil odvisen od SDS. Ko mu je Janša leta 2012 očital, da se ni udeležil maše za domovino, ni mogel skriti smeha. Blokiral je imenovanje Vitoslava Türka, zdaj že nekdanjega črnograditelja, za upravljavca več milijard evrov vrednega premoženja države. Državljanska lista je bila ena od strank, ki so v začetku leta 2013 pozneje zapustile njegovo vlado.
Medtem je Logar politik, ki je do vseh funkcij v karieri prišel po zaslugi ali z blagoslovom Janše. Odrasel in vzgojen je bil v politični korporaciji, ki ne dopušča drugačnega mnenja. To ga sicer brez dvoma moti, a se "očetu" nikoli ni javno uprl. Tudi takrat ne, ko je kazalo, da bi lahko SDS sestavila z vlado, a z Logarjem kot mandatarjem. Po Logarju Janšev propagandni aparat zato nikoli ni zlival gnojnice, po Virantu pa jo je - s tovornjaki.
"Razlika med Virantom in Logarjem je gromozanska – kot noč in dan. Virant ima hrbtenico," je za Reporter dejal Brejc, tudi sam očitno že naveličan Logarjevega večnega "testiranja razpoloženja". Ali kot je tistega davnega poletja 1991 na vprašanje, kakšno je stanje na bojišču, odgovoril Bahrudin Kaletović: "Je***o. Tako!" To so bile iskrene besede človeka, ki takrat ni odločal o lastni usodi. Enako kot danes ne Anže Logar.
*Kolikor vem, se oni menda želijo odcepiti, mi pa jim menda tega ne pustimo.
