Na skrajnem robu Slovenije, tik ob meji z Italijo, leži Robidišče, najzahodnejša slovenska vas. Do tja iz Ljubljane pridete, če pri Kobaridu zavijete levo in se peljete še 20 kilometrov naprej. Vozite se ob Nadiži, pod mogočnim Matajurjem, ki ga opevajo številne pesmi. Tam, kjer je v času soške fronte prvič zaslovel poznejši Hitlerjev general Ervin Rommel.
Takrat, dobrih sto let nazaj, je v Robidišču živelo skoraj 300 ljudi. V poznejših desetletjih je iz "demografsko ogroženega območja" postalo vas duhov. Šele v tem stoletju se je vanjo začelo vračati življenje. Prvi je prišel mlad par, ki je podedoval zapuščen hlev, nato pa kupil in obnovil zapuščeno kamnito domačijo. Deset poletij nazaj je Robidišče, ki ima uradno 11 stalnih prebivalcev, že obiskalo 350 gostov z vsega sveta. Iz nič sta v tem idiličnem koncu Slovenije zrasli dve ekološki turistični kmetiji, vas pa so še posebej vzljubili gorski kolesarji.
Kmalu zatem je v Robidišče prišel Miha Šalehar, dolgoletni radijski voditelj in ljubiteljski gorski kolesar. Šel se je poizkus, ki ga intimno sanja vsak od nas: iz lastnega hobija je želel ustvariti posel. Kupil je zgradbo, v njej uredil butični hotel z 20 posteljami in ročno očistil gorske poti. Bilo je poleti 2019, ko je vrata odprl Robidišče Trail Center.
Preberite še:
Čas je, da Bešič Loredan ugrizne v gnilo jabolko #kolumna
"Stampedo ovajanja in inšpekcij"
Toda zgodba o "mestni srajci", ki je pustila delo na nacionalnem radiu zato, da bi 130 kilometrov iz Ljubljane postavila kolesarski center v nekoč zapuščeni vasi, se ni izšla. Šaleharjev projekt je preživel pet valov epidemije covid-19, "lockdowne", pomanjkanje zagonskega kapitala, ki ga je moral zbrati sam, vse inšpekcijske nadzore, dež, sneg in vročinske valove, žulje na rokah in noči brez spanja. Preživel je dobesedno vse - ne pa tudi spora z enim od lokalnih prebivalcev in njegovim odvetnikom.
Za kaj je šlo? Slišati je, da Šalehar ni uspel dobiti soglasja lastnika enega od zemljišč, na katerih so trase kolesarskih poti. Ali ga je dokončno razjezilo, ker je izgubil tožbo, ne vemo. Prav tako, ali se tega spora res ni dalo rešiti drugače kot prek sodišča, morda s pomočjo lokalne skupnosti. Turizem prinaša denar. In gorskih kolesarjev so načeloma vsi veseli, saj veljajo za dobre goste, ki za sabo pospravijo smeti.
Šalehar zatrjuje, da se je v zadnjih mesecih znašel pod "stampedom ovajanja, inšpekcij in zašankarskih dezinformacij". To pomeni, da se ga je nekdo načrtno odločil izgnati iz Posočja. Domnevati gre, da je po strogi črki zakona verjetno pozabil na kakšno luknjo ali dve, zato je bil lahka tarča. Pri novopečenem podjetniku, ki za sabo nima vojske pravnikov, je skoraj težko drugače. Po prenovi fasade in strehe hotela mu je očitno zmanjkalo denarja in potrpljenja za elaborate in nove postopke. Sam je očitno ugotovil, da te "vojne" ne more zmagati.
Preberite še:
Projekt Anže Logar je politični konec NSi #kolumna
Borimo se za vas - dokler ne bo spet prazna
Vse to ne spremeni bizarnega nauka celotne zgodbe. V Sloveniji imamo na tone okoljskih, prostorskih, gradbenih in drugih aktov, zakonov, uredb itd., ki so v prvi vrsti namenjeni zaščiti ljudi pred ekscesi korporacij in posameznikov. To seveda velja tudi za lastnike zemljišč v okolici Robidišča, ki so jih očitno zmotili – kolesarji.
Toda nedaleč stran od Kobarida, nizvodno po Soči, je Anhovo, kjer 1.100 ljudi zaradi azbestnega vodovoda v Salonitu ni imelo dostopa do čiste pitne vode. Kako je torej mogoče brez velikega napora ustaviti gorsko kolesarstvo v Robidišču, praktično sredi ničesar, medtem ko v Anhovem še naprej proizvajajo cement in sosežigajo odpadke? Ali kot se v svojem stilu sprašuje Šalehar: bi mu bilo lažje v Robidišču zgraditi lakirnico? In lahko mu pritrdimo.
Šaleharju se je namreč zgodilo to, kar se rado zgodi kakšnemu gostincu, ki ga inšpektorji oglobijo, ker na stranišču nima kljuke za obešanje bund. Ali lastniku restavracije, ki ga zavod za zaposlovanje naknadno obvesti, da njegov pomivalec posode iz Ukrajine potrebuje izpit iz znanja slovenščine, četudi tega zakon ne določa. Ali kakšnemu od lastnikov zemljišč na trasi zdaj že zloglasnega kanala C0.
Vsi ti so padli v mlin, kjer vsi vpleteni delajo tako, kot velevajo predpisi, strogo po njihovi črki, brez milimetra odstopanja. V Robidišču vsak brani svoj košček zemlje, lastni parcialni interes, brez umika in pripravljenosti na kompromis. Četudi za ceno tega, da vas spet ostane brez ljudi.
Šalehar ni dobil svojega zakona in milijonov
Šalehar pač ni Magna, ki jo je v Slovenijo za roko pripeljala vlada Mira Cerarja, zanjo spisala poseben zakon, ji dala za gradnjo lakirnice na voljo kmetijska zemljišča, četudi je bilo v bližini na voljo tudi kakšno degradirano, ji namenila za 18 milijonov evrov spodbud in za povrh zgradila še železniški tir. Za Šaleharjem niso stali Zdravko Počivalšek, ki bi žugal ljubljanskim močvirnikom, da želijo sesuti delovna mesta v Posočju, in PR agencije, ki bi delale tako za državo kot zanj. Nihče v njegovem imenu ni "lomil" lastnikov zemljišč.
Šalehar ni dobil svojega "lexa", foto terminov in milijonov, ampak le 10.000 evrov za spodbujanje turizma. K Šaleharju niso prihajali sedanji in nekdanji župani, gospodarska združenja in drugi lokalni vplivneži. Ni imel "rdečega telefona" do državnega sekretarja. Zanj nihče ni hodil protestirat v Ljubljano.
Trasa Šaleharjevih "trailov" pač ni tretja razvojna os, ki je v Savinjski dolini povozila najboljša kmetijska zemljišča in 40 stanovanjskih hiš. Šalehar je le "nihče", ki ne pozna ali ne more poklicati nikogar. Je naivnež, ki je zbral dovolj poguma, da si je v krizi srednjih let sploh upal razmisliti o tem, kaj bi počel sam s seboj. Imel je vizijo, ki ji je sledil, in voljo, da jo uresniči. Ta bi morala biti po vseh kriterijih naravno kompatibilna s turističnim prebujenjem nekoč opustele vasi na obmejnem območju, ki bi lahko goste privabljala tudi spomladi in jeseni. Toda za nekatere začuda ni, česar bodo najbolj veseli na italijanski strani meje.
Šaleharjeva zgodba je zato v resnici lep prerez Slovenije, ki rada sanja in govori, a ničesar ne naredi, čas in priložnosti pa izgublja v drobnjakarskih prepirih. Medtem ko bo "trail" poti v Robidišču preraščal gozd, bo država plačevala nove strategije o trajnostnem turizmu. Govorila bo o spodbujanju podjetništva in načrtih za oživitev demografsko ogroženih območij. Morda tudi v radijskih poročilih, ki jih bo napovedoval Šalehar.
