Leta 1985 je izšel film Shoah, verjetno najbolj znan dokumentarec o holokavstu. Posebnost filma je, da se ne osredotoča le na morilce in žrtve, ampak na vse tiste, ki so omogočali, da je lahko največji ubijalski pogon v zgodovini človeštva nemoteno deloval. Med njimi so bili tudi strojevodje, ki so v taborišča vozili vlake, polne ljudi.
V filmu tako nastopa Henryk Gawkowski, poljski strojevodja, ki je s "posebnim vlakom" (Sonderzug v nem.) v smrt in trpljenje peljal 18.000 Judov iz Francije, Grčije in Nizozemske. Vonj trupel na železniški postaji taborišča Treblinka ga je vsakič opominjal, kaj počne. V filmu se spominja krikov nesrečnikov v živinskih vagonih, ko so ugotovili, kam so prispeli. Pogosto je zato vozil pijan - z vodko, ki so mu jo dajali nemški železniški delavci. Toda pred lastno krivdo je Gawkoski skušal ubežati do smrti. "Če bi zavrnil delo, bi me poslali v delovno taborišče," svoje početje opravičuje v filmu.
Bi se holokavst zgodil, če bi Gawkowski rekel ne? Da. Ga to odvezuje odgovornosti za to, kar je počel? Nikakor ne. Pot, po kateri je šel, je izbral sam. In prav zato sem se ob teh moralnih dilemah, ki jih imamo ljudje ob sprejemanju življenjskih odločitev, na poljskega strojevodjo nacističnih vlakov smrti spomnil v dneh, ko se je odhajajoča oblast odločila obračunati z Jašo Jenullom, simbolom petkovih protestov proti vladi Janeza Janše.
Preberite še:
Ta oblast se mora posloviti. Ker je za družbo nevarna.
Tožba za 34.000 evrov – ker je protestiral
Jaša Jenull vam je lahko všeč ali ne. V zgodovino se bo verjetno zapisal kot aktivist, ki je sprožil protestniško gibanje kolesarjev. Za SDS in njene podpornike je utelešenje vsega slabega: potomec ljubljanske elite in kulturnik, ki se napaja z javnim denarjem. Kot na vsakega drugega kritika oblasti se je nanj v zadnjih dveh letih usulo na stotine zmerljivk. Bil je levičarska snežinka, krvoločnež, ekstremist, anarhist, širitelj virusa, ki ogroža naša življenja ...
Borut Pahor bi zato verjetno rekel, da je Jaša Jenull "oseba, ki razdvaja". A to niti ni pomembno. Ne glede na to, kar si kdo misli o Jenullu, ali nam gre na živce ali ne, bi morali danes zaradi njega v Sloveniji zvoniti vsi alarmi. Zakaj? Ker je žrtev enega najbolj brutalnih in pokvarjenih sistemskih napadov na posameznika v zgodovini slovenske države.
Država tako Jenulla že več mesecev zasipava z zahtevki za plačilo policijskega varovanja shodov, ki naj bi jih organiziral. Najprej je zahtevala, da mora plačati varovanje dveh shodov, kar bi ga skupaj stalo skoraj 6.000 evrov. Ta mesec je prejel nov tožbeni zahtevek policije, tokrat za 34.000 evrov. Na dom skoraj vsak dan dobi tudi obvestila o globah zaradi domnevnega organiziranja protestov. Kazni znašajo od 500 do 700 evrov.
Preberite še:
Sezona majskih hroščev #kolumna
Kdo so strojevodje Hojsa in Olaja
Cilj vseh teh zahtevkov, tožb in glob je enak, kot ga ima Rok Snežič pri vlaganju serijskih tožb proti novinarjem našega portala – želja po maščevanju tako, da se človeka finančno izčrpa, psihološko uniči in v javnosti naredi za kriminalca. Če bo Jenull v množici pošte, ki jo prejema, katero od pošiljk spregledal, se lahko šteje, kot da s kaznijo soglaša. V tem primeru bi temu očetu dveh mladoletnih hčera grozil zaseg stanovanja ali drugega premoženja.
Pred Jenullom in njegovo družino so zato težki časi. Na lastnem primeru mu lahko napovemo, da ga v naslednjih letih žal čakajo mučna hoja po sodiščih in visoki računi za odvetniške stroške – četudi je vse skupaj popolna farsa. Zadnji, 34.000 evrov vreden tožbeni zahtevek naj bi Jenull prejel zaradi organizacije protestnega branja ustave pred dvema letoma. Ne le, da je policija v imenu boja proti virusu ljudi, ki so na varni razdalji na prostem brali ustavo, fizično odnašala s Trga republike. Zdaj za to zahteva še povrnitev stroškov - in to od osebe, ki jo je kar sama prepoznala kot organizatorja. Takšnega cinizma pri pregonu kritikov oblasti se ne bi sramoval niti Vladimir Putin.
A pravo vprašanje je le eno: kdo so ljudje, ki pomagajo to oblastno slo po maščevanju proti konkretnemu posamezniku izpeljati v praksi? Kdo se je pripravljen podpisati pod zahtevek, s katerim od protestnika v demokratični državi zahtevaš plačilo 34.000 evrov? Kdo so strojevodje, ki so pripravljene v imenu Aleša Hojsa in Antona Olaja peljati Jenulla v osebni pekel?
Odgovor: to je državno odvetništvo, ki ga vodi Jurij Groznik.
Preberite še:
Hojsov napad na demokracijo #kolumna
Kje je državno odvetništvo izgubilo hrbtenico
Res je, da je naloga državnega odvetništva zastopanje države in njenih organov v pravdnih in sodnih postopkih. Drži tudi, da mora to početi, četudi ima pri kateri od zadev pomisleke. In državno odvetništvo jih je pri tožbi proti Jenullu imelo precej. Svobodo govora in pravico do spontanega protesta namreč zagotavlja ustava. Hojsovemu ministrstvu in policiji je večkrat skušalo dopovedati, da tožbe ne bodo uspešne. Na koncu, smo lahko brali v medijih, je Janševa vlada z neformalnimi pritiski prisilila državno odvetništvo, da jih je vložilo.
Resno? Prisilila? S čim? V resnici so bili na odvetništvu pred podobno moralno dilemo kot med drugo svetovno vojno Gawkowski: ali pomagati storiti nekaj, za kar v etično-moralnem smislu ni opravičila, ali pa se temu upreti - ne glede na pričakovane posledice. Seveda pregona Jenulla ne smemo in ne moremo primerjati s holokavstom. Toda če mogoče še lahko vsaj deloma razumemo človeško stisko poljskega strojevodje, ko je moral izbirati med kolaboracijo in taboriščem, je vodstvo našega državnega odvetništva na polju državljanskega poguma pogrnilo na celi črti. Pritiski gor ali dol. Mar res nihče tam ni imel toliko hrbtenice, da bi se takšni zlorabi državnega organa v revanšistične namene uprl, sklical novinarsko konferenco, na kateri bi javno nekam poslal Hojsa, ali celo – bognedaj – odstopil?
Jenullu grozi osebna kalvarija ali celo stečaj, ker je protestiral. Preberite še enkrat: ne, ker bi uničeval stavbe, razbijal okna ali skušal privatizirati Trg republike, ampak ker je protestiral - proti vladi, ki je odkrito obračunavala s pravosodjem. Z istim pravosodjem, katerega del je tudi državno odvetništvo, ki zdaj tej isti vladi pomaga pri obračunu z Jenullom. Le zato, ker se je tam nekdo pragmatično ustrašil za lastno kariero. Ker je med spoštovanjem pravil in temu, kaj je s civilizacijskega stališča prav, izbral lažjo, zanj udobnejšo možnost, s katero si je umil roke. Ker vodilni na državnem odvetništvu, brez dvoma inteligentni ljudje, niso zmogli toliko etičnega poguma, da bi se temu postavili po robu in pri tem vztrajali.
Na koncu so pot, po kateri so šli, izbrali sami. Če so vse to pripravljeni početi za lastni mir in položaje, nas je lahko strah vse, ne le Jenulla.
