Bogomir Auprih, predsednik upravnega odbora in eden od dveh največjih lastnikov Tovarne akumulatorskih baterij (TAB) iz Mežice, je eden najbogatejših Slovencev. Revija Manager je leta 2022 vrednost njegovega premoženja ocenila na približno 50 milijonov evrov, kar ga je uvrstilo na 56. mesto prestižne lestvice. Po podatkih iz zadnjega objavljenega poročila je leta 2021 kot takrat še predsednik uprave v povprečju mesečno prejel 18.000 evrov bruto.
A zelo verjetno bi moral biti Auprih še kakšno mesto na lestvici višje. Že pred leti je namreč veljal za slovenskega rekorderja pri izplačilih dividend fizičnim osebam pri nas. TAB, ki v Sloveniji zaposluje okrog 700 ljudi, ne skopari z izplačilom dobičkov. Ko se za to odloči, si delničarji običajno razdelijo dobrih 10 milijonov evrov bruto dividend, od tega jih Auprih kot 16-odstotni lastnik prejme več kot 1,7 milijona evrov. Leta 2021, ko so bile dividende še višje, si je Auprih izplačal še skoraj milijon evrov več.
Te podatke navajamo zato, ker se v državi v zadnjem mesecu dni veliko govori o solidarnosti. Finančni minister nam razlaga, da "morajo tisti, ki imajo več, tudi dajati več". Poslušamo, da so nas poplave povezale kot skupnost. Nekdo je zapisal, da je solidarnost del slovenske družbene zavesti. Ker takrat, ko je težko, menda znamo stopiti skupaj.
In potem so poplave razkrile odlagališče akumulatorskih ohišij, zakopanih pod brežino reke Meže.
Preberite še:
Tudi banke so solidarne – če jim zvijaš roke #kolumna
Kdo je ob reki zakopal akumulatorske dele?
Jasno je, od kod so ti deli akumulatorjev prišli. TAB je edina tovarna akumulatorjev daleč naokrog. Po poročanju lokalnega dopisnika Večera je z zakopanih ohišij še vedno mogoče prebrati napise blagovnih znamk. Vprašanje je le, od kdaj so tam skriti. V TAB so pristojnim inšpektorjem povedali, da so plastična akumulatorska ohišja, ki niso bila dovolj kakovostno izdelana, na to lokacijo odlagali okrog leta 1980. Takrat je bil TAB še del Rudnika Mežica, kjer so pred 30 leti prenehali z izkopnimi deli.
Toda problematično je nadaljevanje. Za TAB se namreč tu zgodba konča. Zakaj? Ker TAB ni pravni naslednik nekdanjega Rudnika Mežica. V prevodu: vemo, da so ohišja na črno ob reki zakopali ljudje iz naše tovarne, a mi danes s tem nimamo nič, zato nikar ne računajte, da bomo plačali stroške sanacije.
Ali je zgodba o pravnih razmerjih res tako črno-bela, je vprašanje za gospodarske pravnike. Dejstvo je, da je TAB kot samostojno podjetje nastalo leta 1965, takrat še kot "temeljna organizacija združenega dela" v okviru rudnika svinca, iz katerega je tovarna dobivala surovino za proizvodnjo akumulatorjev. Res je, da je šel TAB po začetku zapiranja rudnika svojo pot. A ko je bilo leta 1996 lastninjenje TAB zaključeno, se je podjetje še vedno imenovalo Rudnik Mežica TAB. Enako leta 2001, ko se je preoblikovalo v delniško družbo. Mimogrede: ob Auprihu je največji posamični lastnik TAB še Janez Pačnik, nekdanji prvi mož Rudnika Mežica.
Preberite še:
Država "štancala" dovoljenja za gradnjo na poplavnih območjih
Nihče ne bo odgovarjal, ker krivca več ni
V TAB nas tako skušajo prepričati, da je za okoljske grehe njihovega TOZD-a, ki še danes uspešno posluje, kriv SOZD, ki ga že zdavnaj ni več (starejši bralci bodo vedeli, kaj pomenijo te socialistične kratice). Vse lepo in prav, ampak - kje je tu solidarnost?
Eden vodilnih uslužbencev TAB je namreč nekaj dni po poplavah, ki so v tovarno v Žerjavu prinesle več kot meter visoko vodo, javno bentil, da v podjetje v štirih dneh ni prišel nihče od predstavnikov države. To je bil čas, ko so na Koroškem šele ugotavljali, kakšne so posledice vodne apokalipse. V Črni so intenzivno čistili cestišča, da so naredili pot za bagre, brez katerih se ne bi bilo mogoče prebiti do vseh zaselkov. V Mežici so šteli uničene mostove, enako na Prevaljah.
Medtem ko so helikopterji z letališča v Slovenj Gradcu oskrbovali ljudi, odrezane od sveta, so v TAB posebej poudarjali, da predstavniki vlade k njim ne smejo priti s helikopterji: "Naj pridejo sem, po isti cesti kot mi, navadni smrtniki, pa da vidijo iz prve roke, kako se dela z lopato." Verjamemo, da so bili v stiski, kako bo naprej, saj so poplave podjetju po lastni oceni prizadejale 20 milijonov evrov škode. Toda tri tedne pozneje, ko so na Prevaljah odkrili črno odlagališče akumulatorskih ohišij, so si isti ljudje o pilatovsko umil roke, kot da s tem nimajo ničesar.
Brez trohice razumevanja za "navadne smrtnike", njegove rojake, ki so se po naravni zbali še ekološke katastrofe.
Lokalni "černobili" ne zanimajo nikogar
Solidarnost je dvosmerna cesta. Vsak priseben prebivalec Slovenije razume, da mora država podjetju, ki ga je prizadela naravna nesreča, pomagati na vse možne načine, četudi ga vodi največji dividendni dobičkar, ki ga je pred desetletji potihoma privatiziral, pred časom pa odkrito razmišljal o tem, da ga proda skladu iz Južnoafriške republike. In obratno: vsi bi pričakovali, da TAB v teh težkih časih stopi vsaj pol koraka nazaj in napove, da prevzema svoj delež sanacije črnega odlagališča.
S tem, ko tega ni storil, je zgolj sledil stari slovenski navadi, po kateri so dobrobiti poslovanja naše, z vsem slabim pa naj se ukvarjajo drugi. Po vsej Sloveniji imamo polno večjih ali manjših lokalnih ekoloških katastrof - od kontaminiranih zemljin do umazanih rek, ki so jih za sabo pustili nekdanji prvaki umazane industrije. Stroškov njihove sanacije, ki segajo v desetine ali celo stotine milijonov evrov, ne želi plačati nihče. Ne občine, ker denarja nimajo, ne podjetja, ki poudarjajo, da niso pravni nasledniki povzročiteljev, medtem ko lastnikom izplačujejo rekordne dividende.
Tudi država se teh zgodb na vse načine otepa. Redko prinašajo politične točke, saj javnost v prizadetih krajih lokalne "černobile" rada tiho ponotranji kot del preteklosti. Še raje se dela, kot da jih ni. Odgovorni se običajno zganejo šele, ko kakšen zaskrbljen oče otroka v vrtcu, zgrajenega na onesnaženi zemlji, naroči in plača lastno analizo tal. Toda tudi takrat nam odgovorni dopovedujejo, da ni razlogov za paniko, ne ponujajo pa rešitev. In karavana gre dalje.
Do naslednjih poplav.
