Ponedeljek. Sodna dvorana v tretjem nadstropju ljubljanskega okrožnega sodišča. "Pristopite, prosim," me nagovori sodnica. Na eni strani dvorane sta moj odvetnik Emil Zakonjšek z odvetniško kandidatko. Na drugi strani je odvetnik in prazen stol, na katerem bi moral sedeti tožnik – Rok Snežič.
"Ste že v kakšnem kazenskem postopku?" sledi vprašanje sodnice. "V 20-tih, mogoče 21-tih," odgovorim. Zdi se mi, da za delček sekunde pomisli, kako pred njo stoji verižni kriminalec. Star znanec policije, kot lahko pogosto preberete v medijih.
"V vseh primerih je tožnik isti, torej Rok Snežič," sodnici razloži odvetnik. Proti novinarjem našega portala je v dobrih treh letih skupaj vložil že – reci in piši – več kot 50 kazenskih tožb zaradi razžalitve oziroma žaljive obdolžitve. Vse so skoraj do potankosti enake, praktično tipske. Dolge so dve ali največ tri strani, Snežič pa se v njih spravi na eno specifično navedbo iz članka, ki smo ga objavili o njemu.
Snećičev cilj ni iskanje pravice na sodišču, ampak finančno izčrpanje našega medija, ki bo za obrambo pred neutemeljenimi tožbami porabil leta in na deset tisoče evrov. To, kar pošilja na sodišče, so strateške tožbe, namenjene izključno utišanju, nadlegovanju in ustrahovanju kritikov. V tujini jih poznajo kot SLAPP (Strategic Lawsuit Against Public Participation v angl.). Po treh letih, ko smo zgolj za odgovore na tožbe in druge procesne korake že porabili na tisoče evrov, smo šele zdaj prišli do sodne dvorane.
Preberite še:
Samouničevanje leve sredine
Maserati in bombni alarm na sodišču
Tožbe smo začeli serijsko dobivati, ker smo dregnili tam, kamor ne bi smeli - v Snežičeve posle, v njegove povezave z nekoč največjo vladno stranko in državljanko BiH Dijano Duđić in . Ta je nekaj mesecev pred volitvami v državni zbor leta 2018 s Slovensko demokratsko stranko (SDS) podpisala pogodbo, s katero ji je odobrila 450.000 evrov posojila.
S tem smo odprli pandorino skrinjico drugih Snežičevih poslov v trikotniku Banja Luka – Ljubljana – Bratislava. Odkrili smo mednarodno mrežo podjetij in bančnih računov za domnevno pranje denarja, ki je na različne načine obrnila več kot 20 milijonov evrov. In Snežič se nas je odločil na vsak način utišati.
Tokrat sem bil v sodni dvorani zaradi članka, v katerem smo popisali, kako si v elitnem delu Maribora gradi vilo, medtem ko je za državo socialni primer, ki ima mesečno dobrih 300 evrov prihodkov. Da je revež, skuša Snežič očitno sodišče prepričati tudi tako, da se je na vsak način želel izogniti plačilu pet tisoč evrov sodne takse za vložitev tožb proti našemu mediju.
Četudi bomo na sodišču zmagali, bomo po koncu vseh postopkov morali sami plačati odvetniške in druge stroške, saj teh ne bo zelo verjetno ne bo mogoče izterjati od Snežiča. To Snežič dobro ve. Na predobravnavne naroke seveda ne hodi. V enem primeru je bilo sojenje preloženo zaradi nujne evakuacije sodišča, ki je na isti dan dobilo opozorilo, da je v zgradbi bomba. Še vedno se vozi z luksuznimi avtomobili in uporablja več nepremičnin, ki uradno niso v njegovi lasti.
Ko "ugledni" Snežič prešteva tisočake
Medtem ko v sodni dvorani poslušam Snežičevega odvetnika, kako sodišče prepričuje, da smo z zapisom o vili škodili Snežičevemu ugledu, se spomnim, kaj sem na Pop TV gledal le nekaj ur pred tem. Novinarka Nika Kunaver je objavila pričanje podjetnika, ki je želel dobiti posel na državni Družbi za avtoceste (Dars), zato je "uglednemu" Snežiču po lastnih besedah plačal 90 tisoč evrov. Videli smo lahko celo videoposnetek "uglednega" Snežiča, ki prešteva denar.
V rokah drži pet tisoč evrov, ki jih je očitno dobil z obljubo, da bo nekaj "uredil". Pet tisoč evrov, za katere morajo številni ljudi v tej državi pošteno in trdo delati tri ali celo štiri mesece. Pet tisoč evrov, ki ne bodo dovolj za eno od kopalnic v njegovi vili. Pet tisoč evrov, s katerimi bo morda pokril zavarovanje za maseratija, ki ga vozi. Pet tisoč evrov, s katerimi bi lahko v sekundi plačal sodne takse, za katere menda nima denarja.
In takih šopov bankovcev je bilo - če gre verjeti podjetniku - v Snežičevih rokah vsaj 18. Zdaj vemo: živimo v državi, kjer znaša provizija ali nagrada za "opravljeno delo" 90 tisoč evrov. Znesek, za katerega eni varčujejo dobesedno celo življenje, je pri snežičih te države stvar enega sestanka ali nekaj ur.
Preberite še:
Sporni naftni posli Petrola s hrvaškim generalom
Tistim, ki plenijo skupno, se ne zgodi nič
In medtem ko me sodnica sprašuje, naj se izjasnim o krivdi, razmišljam naprej. To štetje denarja, posneto na kameri, ni le v posmeh vsem ljudem te države, ki živijo po pravilih in plačujejo davke, ampak je v resnici njen simbol.
To, kar vidimo na posnetku Pop TV, je namreč le video prikaz tega, kar je tistim redkim novinarjem, ki se še ukvarjamo s preiskovanjem gospodarskega kriminala, že dolgo časa jasno. Da je Slovenija na eni točki postala kastrirana država, kjer se tistim, ki plenijo skupno premoženje, ne zgodi nič. Država, ki ti z rubežem izterja neplačano kazen za parkiranje, a hkrati dovoli, da nekdo pred njo skrije več za več milijonov evrov nepremičnin in drugega premoženja. Država, v kateri nek bogat mešetar, ki ima uradno status reveža, pred kamero šteje denar, pridobljen z obljubo za pomoč pri poslu z državnim podjetjem, medtem pa serijsko toži novinarje, ker naj bi ti - pozor - načeli njegov ugled.
"Ne, gospa sodnica. Nikakor ne priznam krivde."
