Slovenija ni druga Švica, ampak Trumpova Amerika. Zgražanje ne bo dovolj.

Ob osamosvojitvi smo v Sloveniji sanjali o tem, da bi postali druga Švica. Dobra novica je, da smo 35 let pozneje ta cilj presegli. Postali smo namreč Amerika. In slaba novica? Da smo se spremenili v Ameriko Donalda Trumpa.

Ne verjamete? Ko poslanec Resni.ce Boris Mijič svojim nekdanjim delavcem in državi dolguje več deset tisoč evrov, beži pred inšpektorji in opravlja nedovoljeno delo prek ženinega s.p., Zoran Stevanović za to okrivi medije in društvo, ki pomaga delavcem. Ko stranka Fokus po objavi članka o spornem financiranju za nazaj popravi bilance, njen predsednik Marko Lotrič grozi z ovadbami. 

Ko Branka Grimsa izključijo iz Evropske ljudske stranke (EPP), za to ni krivo njegovo nedelo, ampak LGBT in globalistični lobiji. Medtem ko Anže Logar že mesece napoveduje ustanovitev SKOK, teden dni molči ob novici, da je član njegove stranke, zadolžen za področje infrastrukture, v policijski preiskavi osumljen storitve korupcijskega kaznivega dejanja. Raje bo medij, ki je to razkril, obtožil zavajanja.

To, kar smo videli zgolj v zadnjih dneh, je tisto, kar že desetletje gledajo v ZDA. To je politika, v kateri niso pomembna dejstva, ampak zgolj čim bolj glasno, populistično in agresivno ponavljanje še tako očitnih laži. To je politika, v kateri ni pomembno, kaj kdo govori, ampak kdo kaj govori. To je politika, ki se skriva za cenenimi frazami o tem, da dela za ljudi, v resnici pa te iste ljudi zgolj zlorablja za lastni interes.

To je politika, ki z blebetanjem o boju proti korupciji prikriva korupcijo v svojih vrstah. To je politika, ki sebe predstavlja kot žrtev, kot sovražnike pa vse tiste, ki si upajo opozoriti na njene stranpoti.

To je politika šokov in »bomb«, govorov, pisanih s ChatGPT, in praznih retoričnih floskul. V čem so Stevanovićevi nastopi drugačni od »izrednih javljanj« Aleksandra Vučića na Informer TV, v katerih »razkriva« notranje sovražnike? To je trumpistična Slovenija 2026.

Preberite še:
Kako so nas nategnili z bojem proti korupciji #komentar

»Medije in politično areno zasuj z drekom«

V Sloveniji vsakič znova radi ugotavljamo, da smo v politiki tokrat res dosegli dno. Toda tovrstno prazno moraliziranje je v resnici brezvezno početje. Še več: tistim, ki se gredo takšno politiko, koristi, saj od nje odvrača vse tiste, ki si politiko predstavljajo drugače. Manj ljudi, ki so pripravljeni oditi na volišča, je največja voda na mlin trumpistom.   

Logiko je zato treba obrniti. Najprej je treba ugotoviti, kaj se nam je sploh zgodilo.

Odgovor na to vprašanje je preprost: zgodila se nam je Trumpova Amerika. MAGA revolucija je svet, ki ga trenutno živimo. Že v minulem desetletju je recepte iz učbenikov Steva Bannona, ključnega Trumpovega »spin doktorja«, ki veliko hodi tudi po Evropi, v Slovenijo začela uvažati SDS. Novo je le, da ji zdaj sledi praktično celotna slovenska desnica. 

Ključni del te politične strategije je Bannonovo zloglasno načelo »flood the zone with shit«. Prevedeno: medije in politično areno zasuj z drekom. In res: mašinerija slovenske desnice dela 24/7, noč in dan proizvaja dogodke, novice in odzive, ves ta »content«, s katerim medije in družbena omrežja preplavlja s svojo agendo, ki jo širijo armade lažnih profilov iz Slovenije in tujine.

Preberite še:
Zakaj je Matoz kadrovanje v policiji prepustil Kanglerju #komentar

Napad in preusmerjanje pozornosti kot obramba

To počne do mere, ko je nemogoče ugotoviti, kaj je res in kaj ni, kaj je pomembno in kaj ni. To je ta »drek«, o katerem je govoril Bannon. 

V tej strategiji ne obstajajo koncepti politične odgovornosti. Edina obramba pred očitki je napad. Ko ti očitajo, da si kot poslanec dvigoval zajetne količine gotovine, priredil javni razpis, v Slovenijo pripeljal izraelske paraobveščevalce ali šel na sestanek z lastnikom Petrola, napadi nazaj. Z vsemi sredstvi. 

Prvi način je, da na mizo vržeš »mrtvo mačko«, torej drugo temo, ki bo preusmerila pozornost od očitkov, uperjenih vate. Drugi način je osebni napad na institucije in posameznike, ki opozarjajo na tvoje stranpoti. Ni dovolj, da jih prikažeš kot nekredibilne, ampak kot moralno sporne ali kriminalce. Za poduk vsem ostalim. 

Prav tako se je za mobilizacijo »naših« proti »njim« nujno prikazati kot žrtev zarote »elit« - četudi so prav te »elite« financirale tvoj pohod na oblast, saj v resnici delaš zanje. Le tako ti bodo tvoji pristaši glasno ploskali ob vsem kar počneš - četudi boš jemal iz njihovih žepov.

Preberite še:
Kako v enem dnevu zaslužiti 21 tisoč evrov? Vprašajte upravo Petrola

Se je proti temu mogoče boriti? Da.

Se je proti temu sploh mogoče boriti? Še posebej v času in okolju, ko medije nadomeščajo »kanali«, možgani ljudi pa so izpostavljeni največji količini informacij v zgodovini človeštva? Zelo težko, ampak vseeno - da.

Nesporno drži naslednje. Ko v družbi vzklije seme desnega populizma, gre pogosto za nepovratni proces. To je eden od razlogov, zakaj se njegovi prvaki po političnih porazih tolikokrat vračajo nazaj na oblast. Proti valjarju desnega populizma, ki pred sabo podira vse meje spodobnega in dovoljenega, je pač težko tekmovati s »starim« načinom politike, kjer je pomembna vsaka izrečena beseda, in z volivci, ki so najbolj strogi prav do lastnih izbrancev.

A vendarle obstajajo načini in recepti, kako se kot družba spopasti s tem pojavom. Prvo pravilo je jasno: zgražanje je »out«. Edino, kar deluje, je fokus. Beri: javno razpravo je treba ohraniti v okvirjih, ki jih ljudje, ujeti s prsti v marmeladi, ne želijo. Treba je vztrajati s postavljanjem konkretnih vprašanj, ki zahtevajo konkretne odgovore, ne pa poceni političnega »šova«.

Preberite še:
Pustite nam 1991 pri miru. Ne hranite nas z butastimi miti. #komentar

Zakaj so mediji radi servilni do populistov?   

Tudi levi trumpizem ne bo premagal desnega. Česa namreč v Bannonovih učbenikih ne boste mogli prebrati? Da desni populisti vedno padejo na lastnih obljubah in korupcijskih aferah. Po populističnem udaru vedno pride tudi trenutek, ko družba postane utrujena od konfliktov in radikalne polarizacije.

Takrat ljudje v politiki iščejo alternativo, ki ji lahko zaupajo. Ne spektakularno alternativo, ampak verodostojno in angažirano.

Vse to je razlog, da desni populisti širom sveta v očeh svoje baze prikazujejo kot največje zlo - medije. V isi sapi govorijo, da jih ne potrebujejo, hkrati pa jih silovito napadajo. In mediji v Sloveniji še vedno delujejo v prepričanju, da svojo nalogo opravijo že s tem, ko povzamejo vse, pa če gre še za tako očitno laž ali neumnost. 

Je za bralce, poslušalce ali gledalce pomembneje izvedeti, zakaj so delavci poslanca Mijiča ostali brez denarja ali to, da njegov strankarski šef Stevanović »upira prst v Delavsko svetovalnico«, kot se je pred dnevi glasil naslov enega od člankov o tej temi?

Ko mediji izberejo drugo možnost, postanejo le še trobila populizma in poštarji »mrtvih mačk«. Torej zvočnik tistih, ki jih želijo uničiti.