Pustite nam 1991 pri miru. Ne hranite nas z butastimi miti. #komentar

Živimo v delu Evrope, kjer se ljudje radi hranimo z miti. V teh dneh, ko je glavni nogomet, je tako spet aktualen šest let star film »Zadnji Farukov penal«. Odličen dokumentarec temelji na tezi, da na tleh Jugoslavije ne bi bilo vojn, če takratni branilec njene nogometne reprezentance Faruk Hadžibegić na svetovnem prvenstvu v Italiji leta 1990 v četrtfinalu proti Argentini ne bi zastreljal odločilne 11-metrovke.

Skratka, če bi Hadžibegić takrat premagal argentinsko hobotnico Sergia Goycocheo, bi »plavi« zagotovo osvojili svetovni naslov. Ta bi v razpadajoči Jugoslaviji sprožil takšno evforijo, da bi republike ostale skupaj, orožje nikoli ne bi spregovorilo, nacionalizmi pa bi se poskrili v luknje, iz katerih so prišli na površje.

Gre seveda za popolno neumnost. Ne le zato, ker je bil nesrečni Faruk zgolj eden od treh igralcev Jugoslavije, ki tistega 30. junija 1990 v Firencah niso zadeli z bele točke. Pokojna SFRJ je bila namreč že pred tem s pojavom Slobodana Miloševića obsojena na propad. 

Da 140 tisoč mrtvih v jugoslovanskih vojnah, Vukovarja, Srebrenice, taborišč, neskončnih kolon beguncev in neštetih vojnih zločinov ne bi bilo, če bi Faruk Hadžibegić zadel tisti penal, je enako absurdno kot trditi, da združitve Nemčije oktobra 1990 ne bi bilo, če bi Andreas Brehme štiri mesece prej v Rimu penal proti isti Argentini v finalu zgrešil.

Ali pa govoriti, da se je Slovenija leta 1991 uspela osamosvojiti le zaradi peščice posameznikov, ki so kljubovali vsem naporom notranjih sovražnikov, da se to na vsak način prepreči.

Preberite še:
Vse najboljše, Slovenija: ne razmišljamo o razvoju, ker raje »cuzamo« državni denar

Prodajajo nam, da je Slovenijo osamosvojila le desnica

Spet je dan državnosti in znova nam slovenska desnica prodaja isto zgodbo, ki jo je mogoče povzeti v treh točkah. 

Prvič, le desnica je zaslužna za slovensko osamosvojitev. Drugič, izbojevala jo je zgolj in samo z orožjem. In tretjič, projekt osamosvojitve še vedno ni končan, saj nas želijo politične sile, ki izhajajo iz nekdanje partije, na vsak način vrniti v Jugoslavijo. 

Ta butasti mit že leta hranijo in širijo desnica in osamosvojitelji, kot imenujejo kasto ljudi, ki naj bi bili »očetje« te države. Fantje iz leta 1991 nam vsako leto ob tem času razlagajo o »vrednotah osamosvojitve« in nas kot nekakšni samooklicani varuhi družbe svarijo, da smo zašli s poti. Karkoli naj bi ta pot že bila.

Pri tem s prstom kažejo na vse tiste, ki jim neodvisnost Slovenije menda nikoli ni bila - pozor - »intimna opcija«. Enkrat na Milana Kučana, drugič na vse tiste, ki si danes drznemo razmišljati drugače kot oni. V njihovih očeh smo krivi. Krivi smo, ker smo dovolj stari, da smo leto 1991 doživeli, in hkrati dovolj mladi, da se ga še zelo dobro spomnimo.

Preberite še:
Logarju pomagal pisati program, zdaj ga kriminalisti sumijo korupcije

Krivi smo, ker smo doživeli 1991. In se ga spomnimo.

Edina resnica je, da je bila osamosvojitev kot »najboljša ura« dežele na sončni strani Alp končni epilog še nečesa vsaj enako pomembnega: procesa demokratizacije Slovenije, ki je iz vseh por njene družbe brbotal več let pred tem. 

Pri tem desnica namerno pozablja na cele množice ljudi, ki so takrat dali svoj kamenček v mozaik osamosvojitve, a jim ne pride na pamet, da bi se zaradi tega vsak dan trkali po prsih. 

V njenih pravljicah o superherojih z desnice in jugonostalgikih z leve, ki da še danes prisegajo na rdečo zvezdo (pod katero je sicer 2. junija 1991 prisegla prva generacija slovenskih nabornikov), tako ni večine ministrov v osamosvojitveni vladi, delegatov v skupščini in diplomatov, ki so leto dni delali na projektu mednarodnega priznanja države. Pa uradnikov, večine vojakov, policistov, kulturnikov, znanstvenikov, direktorjev, delavcev, medijev, upokojencev, študentov in vseh, ki so odšli na plebiscit. 

Še celo tiste obnemogle stare gospe iz legendarnega prispevka TV Slovenija, ki so ji glasovnico in skrinjo na dan plebiscita prinesli na dom, ni. 

Preberite še:
V stranki Marka Lotriča po naših člankih za nazaj popravljali bilance

Če ne veš, kaj je bilo, vprašaj ...

Kot bi se na zagrebškem Hipodromu zadrl Marko Perković Thompson, po novem najljubši rimar slovenske desnice: če ne veš, kaj je bilo, vprašaj civilno-družbena gibanja iz 80. let, ideologe »punka«, Laibach in vse še živeče člane odbora za varstvo človekovih pravic. 

Vprašaj socialiste in Iva Daneua, ki so prvi predlagali plebiscit, ekološke aktiviste, avtorje oglasa »Slovenija-moja dežela«, planinska društva, policiste, ki so preprečili miting resnice, vse tiste ljudi, ki so pred vojašnico v Pekrah postavili živi zid, protestnike na Roški ... 

Vprašaj množico ljudi, ki je želela demokratično državo, v kateri se bomo lahko svobodno in brez etiket pogovarjali tudi o temnih plateh osamosvojitvenih dni: izbrisanih, orožarskih aferah, divjem lastninjenju ... 

Toda v desnem mitu za takšne stvari ni prostora. Ne sme se poudarjati, da je imela Slovenija tudi srečo. Za razliko od Kataloncev, Kurdov in Palestincev ji je zgodovina odprla eno res redkih oken, ko je bilo mogoče neodvisnost in mednarodno priznanje doseči brez dolgotrajne vojne. 

Bi samostojna Slovenija sploh obstajala v sedanjih geografskih mejah, z dostopom do morja, če ne bi bilo partizanov, ene od zmagovitih vojsk v drugi svetovni vojni? Že zgolj razprava o tem je za pridigarje z desne enako blasfemiji, saj zgodovine in sveta pred 1991, »letom nič«, ni bilo. Enako, kot ne za desne ne za klene partijce nikoli ni obstajal Stane Kavčič.

Preberite še:
Vrnitev Jelka Kacina: državne proslave kot novo prizorišče kulturnega boja

Spet gledamo privatizacijo osamosvojitve

Danes osamosvojiteljem ni dovolj, da se jim priznavajo zasluge. Ti ljudje želijo več, želijo monopol nad razlago zgodovine, saj jo le tako lahko zlorabljajo za dnevnopolitični boj.

Le »mi«, ki smo to državo ustvarili, jo lahko vodimo. Le mi, ki smo bili še do konca 80. let v partiji, lahko leta 2026 izganjamo komunizem. In ker osamosvojitev še ni končana, je v boju proti tistim, ki »nas želijo vrniti nazaj v Jugoslavijo«, dovoljeno vse. V tej interpretaciji sveta zgodovina ni veda, o kateri bi se pogovarjali zgodovinarji, ampak zgolj parola za obcestni plakat, ki ga bo plačal Aleš Štrancar.

Pri tem je največji absurd, da nas ljudje, ki jim je ta država dala vsa mogoča priznanja, stanovanja, dobro plačane funkcije v politiki ali blizu nje, koncesije za zasebne univerze in vse mogoče druge sinekure, danes prepričujejo, da so žrtve. 

Vse to ni nič drugega kot privatizacija osamosvojitve in njena degradacija v ceneni produkt za dnevnopolitično rabo. Zato: ne hranite nas z butastimi miti. Pustite nam 1991 in naše spomine pri miru. 

Vse najboljše, Slovenija.