Pred dnevi smo lahko na družbenih omrežjih zasledili arhivski posnetek televizijske ankete, v kateri so naključni mimoidoči v središču Ljubljane odgovarjali, kaj si želijo v letu, ki prihaja. Datum: zadnji dnevi davnega leta 1981. Odgovori vprašanih so bili, gledano za nazaj, zelo zanimivi.
Nekdo v kamero pove, da si želi "manj stabilizacije". Za mlajše bralce: stabillizacija je bil zloglasni program za sanacijo takrat že precej načete jugoslovanske ekonomije. Druga, verjetno dijakinja, si želi, da bi imeli "tovariši" (prevedeno: učitelji) zanje več razumevanja. Skupina študentov potoži, da si želi višjih štipendij. Kdor zmotno misli, da današnja mladina podira vse meje spodobnega, naj si ogleda mladca, ki na vprašanje o pričakovanjih v naslednjem letu izstreli, da ga "boli k...".
Posnetek nam v sliki in besedi kaže Slovenijo z začetka 80. let kot dinamično, kritično in duhovito družbo, ki počasi čuti, da prihaja čas, ko se bo prostor začel odpirati. Konec leta 1981 ni bilo več ne Tita ne svinčenih 70. let. Jugoslovansko gospodarstvo je že bilo v fazi stalne krize, protesti na Kosovu so že izbruhnili, punk gibanje je že bilo tu. Še nekaj let bo minilo in začeli bodo padati vsi družbeni in režimski tabuji.
Preberite še:
Pregledali smo račune: kaj so nam zamolčali ob podražitvi omrežnine
Leto 2024 kot začetek konca
Pa vendarle: verjetno si nihče od sodelujočih v anketi leta 1981 ni drznil misliti, da že čez slabih deset let ne bo več ne Jugoslavije ne socializma. Da bo armada, katere nabornik se je skupaj z dekletom ustavil pred kamero, postala orodje v rokah takrat neznanega bankirja Slobodana Miloševića, ki bo zajahal val srbskega nacionalizma. Da bo bivša država razpadla v štirih vojnah. Da bo Sovjetska zveza kmalu preteklost, obe Nemčiji pa združeni.
Ali recimo, da bo čez tri desetletja novi tekmec ZDA v hladni vojni postala Kitajska, takrat revna država tretjega sveta. Toda zgodovina pogosto teče hitreje, kot si mislimo. Kar se danes zdi neverjetno, je lahko jutri že realnost.
In to je največji nauk, ki ga moramo potegniti iz odhajajočega leta 2024. Za nami je namreč leto, ki bo morda za nazaj veljalo kot začetek konca. Pa naj gre za liberalno demokracijo kot prevladujočo družbeno ureditev na Zahodu, nemški povojni gospodarski model ali polje javnega kot prostora, v katerem so vendarle obstajale nekatere varovalke.
Vsi ti procesi se dogajajo hkrati. Leto 2024 je bilo zmagovito za populiste in skrajno desnico. V ZDA se je na oblast vrnil Donald Trump, ki napoveduje izgon več milijonov ljudi iz države, nove trgovinske vojne in nakup Grenlandije.
Preberite še:
Nov sum korupcije v UKC: preplačevali servise podjetju Medicoengineering
Trumpov val, Nemčija v krču, Macronov polom
Trump 2.0 prihaja še močnejši. Kljub vse večjim notranjim sporom znotraj gibanja MAGA je še vedno v trdnem zavezništvu z Elonom Muskom in drugimi "tehnofevdalci". Ti mu bodo v zameno za davčne odpustke rade volje posojali daleč največji propagandni aparat v zgodovini, nadgrajen z umetno inteligenco.
Trumpov val prihaja na obale Evrope, ki se ji je v istem letu zgodil tako razpad nemške vlade kot politični samomor Emmanuela Macrona.
Nemčijo čakajo volitve, po kateri nove vlade morda ne bo več mogoče sestaviti brez skrajno desne Alternative za Nemčijo. Vse to v času, ko je njeno gospodarstvo zašlo v strukturne težave. Iz njih se mora izkopati brez poceni ruskega plina in nekoč neomejenega izvoza na Kitajsko, ki je zaspalo nemško avtomobilsko industrijo začela prehitevati po desni.
Macron je najprej zakuhal predčasne volitve, po katerih je z nekakšno "tehnično" vlado želel obiti voljo volivcev. Oboje se mu je vrnilo kot bumerang, ki je okrepil Marine Le Pen, prvo favoritinjo na predsedniških volitvah leta 2027.
Preberite še:
Najdražje prodaje 2024: kdo je kupec luksuznega posestva Mirka Tuša
Romunija kot prihodnost: ko volitve odloči algoritem
Evropa ostaja z isto dilemo: koga pokličeš, če želiš govoriti z njo? Trumpova izbira je jasna – v njegovem mandatu bo to Giorgia Meloni, ne pa Ursula Von der Leyen, četudi so evropski konservativci na letošnjih evropskih volitvah nekako uspeli preživeti udar populistov.
Pomembno ime v Trumpovem evropskem imeniku ostaja Viktor Orban, ki je vešč politike transakcij in poslov, torej jezika, ki ga novi/stari ameriški predsednik najbolj razume. Pozor: to je isti Orban, šef madžarske vlade, ki je predstavnikom članic zveze Nato za novo leto podarila atlase z zemljevidi velike Madžarske.
Medtem volitve tudi v državah z močno demokratično tradicijo postajajo popolnoma nepredvidljive. V prvem krogu predsedniških volitev v Romuniji je zmagal proruski anonimus. Četudi so ga ankete pred tem komaj zaznavale, ga je prek družbenega omrežja TikTok kot relevantnega tekmeca ustvarilo na tisoče botov in lažnih profilov.
Strašljiva moč te tehnologije ima lahko v kombinaciji s politiki, ki grešne kozle za objektivno velike probleme ljudi iščejo v celotnih družbenih skupinah, ima lahko nepredstavljive posledice, že videne v zgodovini 20. stoletja. Še nikoli v zgodovini ni bilo mogoče tako učinkovito zlorabljati upravičene strahove ljudi.
Polje svobodnega se je nekoč odpiralo, zdaj se zapira
Če bi podobno anketo kot leta 1981 izvedli danes, bi bili odgovori verjetno podobni. Po vsej Evropi bi ljudje negodovali zaradi podražitev življenjskih stroškov, rasti premoženjske in dohodkovne neenakosti, težav zdravstvenih sistemov, občutka ogroženosti zaradi žuganja z jedrskim orožjem itd.
Toda obstaja ena ključna razlika. V začetku 80. let se je polje svobodnega počasi, a zanesljivo odpiralo: vsaka afera, vsak porušen tabo je v prostor prinesel še več kritične misli, še več človekovih pravic, še več svobode medijev.
Danes se, vsaj takšen je občutek, to polje zapira. Izide volitev odločajo algoritmi. Družbena omrežja lahko v sekundi postanejo nekakšna ljudska sodišča, uperjena proti pred tem anonimnemu posamezniku. Elon Musk pred volitvami v Nemčiji podpira stranko, ki koketira z nacizmom. Meje med velikim kapitalom in politiko praktično ni. Absurdno velike premoženjske razlike se še povečujejo. Kar naenkrat se spet pogovarjamo o pravici do splava.
Preberite še:
Kako nam je bančni lobi prodajal pravljice - in štel dobičke
Vojne na Balkanu so se začele z zemljevidi
Slovenija je za zdaj uspela ostati liberalni otoček v Srednji Evropi, kjer pretežno že vladajo populisti, avtoritarci, nasledniki fašistov. Letos so na avstrijskih volitvah prvič slavili skrajno desni Svobodnjaki. V hrvaški vladi je od letos skrajna desnica. Na Češkem v anketah vodi populistična stranka bivšega premierja Andreja Babiša, ki ima kapitalske naložbe tudi v Sloveniji. Slovaška pod Robertom Ficom postaja kopija Orbanove Madžarske.
Še nikoli po drugi svetovni vojni ni bilo toliko nastavkov, da se Evropa odpelje v neko povsem novo smer, ki bi pomenila razkroj liberalne demokracije. Ne pozabimo: v tem delu Evrope zelo dobro vemo, kam peljejo zgodbe z zemljevidi "velikih" držav, ki se morda danes zdijo kot slaba šala.
Zgolj upamo lahko, da prihodnost na leto 2024 ne bo gledala kot na zadnje leto "stare dobe". Ker v življenju vedno ostaja le upanje. Celo stabilizacija iz 80. let je minila.
