Ko se je Brenton Tarrant, 28-letni avstralski skrajni desničar prejšnji teden odpravljal na strelski pohod po dveh mošejah v novozelandskem mestu Christchurch, je iz zvočnikov njegovega avtomobila donel harmonikarski napev, ki je nastal skoraj 20 tisoč kilometrov stran.
Šlo je za pesem "Od Bihaća do Petrovca sela", spisano v času vojne v Bosni in Hercegovini, ki opeva tedanjega voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića. Poziva ga, naj "svoje Srbe" vodi v boj proti "ustašem" in "Turkom". Le nekaj minut pozneje se je na Novi Zelandiji zgodil daleč največji teroristični napad v njeni zgodovini. Tarrant je v pol ure trajajočem morilskem pohodu ubil 49 in ranil 20 ljudi, med njimi tudi več otrok. Vsi so bili muslimani.
Razglasitve sodbe Radovanu Karadžiću ni bilo mogoče spremljati v živo. Sodišče se je odločilo za polurni zamik pri televizijskem prenosu, saj želi imeti nadzor nad vsebinami, ki bodo prišle v eter. Ne želijo namreč ponovitve primera hrvaškega generala Slobodana Praljaka, ki je ob razglasitvi sodbe za vojne zločine storil samomor.
V branju sodbe je sodišče serijsko zavrnilo Karadžićeve navedbe v številnih točkah. Med drugim:
- pri dokazovanju, da ni bil del združenega zločinskega podviga, namenjenega teroriziranju Sarajeva;
- da ni kriv za pokol na tržnici Markale;
- da ni odgovoren za pokole v 20 občinah v BiH;
- da ni odgovoren za zajetje 377 modrih čelad za talce med majem in junijem 1995.
Potrdilo je:
- da je Karadžić marca 1995 izdal navodilo, da se mora življenje ljudem v Srebrenici "narediti neznosno";
- da je Karadžić nesporno odgovoren za zločine v Srebrenici zaradi "stalnega stika s poveljujočimi na terenu";
- da Karadžić NI KRIV za genocid v več občinah v BiH leta 1992. Vse druge točke sodbe iz leta 2016 je potrdilo.
Sodišče je Radovanu Karadžiću zaradi genocida, vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti dosodilo dosmrtno zaporno kazen. Odločitev je požela navdušenje v dvorani, kjer svojci žrtev spremljajo izrek sodbe.
Da se je pred pokolom "pumpal" prav z glasbo, ki slavi Karadžića, danes 73-letnega vojnega zločinca, obsojenega zaradi genocida v Srebrenici, ni naključje. Šlo je namreč za zločin iz sovraštva, ki ga je Tarrant dobro načrtoval v operativnem, propagandnem in "ideološkem" smislu. Tarča so bili muslimani ali po njegovem "Turki". Na puško je pred streljanjem napisal celo imena nekaterih vojskovodij iz zgodovine, ki so se borili proti Otomanskemu imperiju.
Karadžić in terorist z Nove Zelandije govorita isti jezik
Med vsemi borci proti "Turkom" je častno mesto namenil Radovanu Karadžiću. Z razlogom. Ne le, ker je Karadžića ob svojih popotovanjih po Balkanu očitno pripoznal kot najuspešnejšega v tem boju. Marca 2016 ga je mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY) obsodilo na 40 let zapora zaradi genocida nad več kot osem tisoč Bošnjaki v Srebrenici in hudih zločinov med obleganjem Sarajeva, v katerem je bilo ubitih več kot 12 tisoč ljudi, med njimi 1.500 otrok.
Vsaj toliko pomembno je, da Karadžić in Tarrant govorita isti jezik. Tudi Karadžič je svoja dejanja vedno upravičeval z bojem proti "Turkom". "Želel sem preprečiti muslimanom, da preplavijo ozemlje, na katerem so živeli Srbi, oziroma planine, na katere so se Srbi zatekli, ko so vdrli Turki," je po vložitvi pritožbe na razsodbo govoril Karadžić.
Prav dejstvo, da Karadžić danes ni pozabljeni "nihče", ampak idol krščanskih teroristov in zaslužni posameznik, po katerem so v domači Republiki Srbski pred dvema letoma poimenovali študentski dom, veliko pove o svetu, v katerem živimo. Tako o mednarodni skupnosti, ki se je že z Daytonskim sporazumom, s katerim je legalizirala etnične meje, s krvjo zarisane v vojni, odrekla vsakršni "denacifikaciji" države, kot o Balkanu, kjer se zgodovina vsakič znova ponavlja kot farsa.
V resnici stanje 25 let po koncu dveh vojn nikoli ni bilo slabše. V BiH vladajo nacionalistične stranke, ki so si razdelile ozemeljske in ekonomske vrtičke, zaradi česar je država disfunkcionalna, blokirana v svojem delovanju in večno ujeta med dve sosedi, Srbijo in Hrvaško, ki imata v njej svoje interese.
Karadžič in Mladić – junaka srbske popkulture
V predsedstvu BiH sedi Milorad Dodik, šerif iz Republike Srbske, ki je leta 2013 na sodišču v Haagu pričal v prid Karadžiću. Krivdo za krvavo vojno je - kako prikladno v luči vojne v Siriji – pripisal "muslimanskim težnjam po islamski državi". "Prve žrtve konflikta v BiH so bili Srbi. Zločinov, ki naj bi jih zakrivil Karadžić, nisem videl," je govoril Dodik.
Karadžića označuje kot nekoga, ki "se je žrtvoval za Srbe". "Karadžić ni sprejel odločitve, da se nekje napada civiliste in da obtožba o poveljniški odgovornosti očitno velja le za Srbe," je pred razglasitvijo pravnomočne sodbe poudaril Dodik. Po njegovem sta Karadžić in še en vojni zločinec, general Ratko Mladić, na čelu gibanja, ki se je borilo za svobodo srbskega naroda, ki jima bo to moral v prihodnosti priznati in se jima zahvaliti.
Radovan Karadžić je oktobra 1991 v skupščini Republike BiH pred nameravano odcepitvijo od Jugoslavije svaril, da "ni dobro, kar počnete. To je pot, na katero želite popeljati BiH. Je ista avtocesta pekla in umiranja, po kateri sta šli Slovenija in Hrvaška. Ne mislite, da BiH ne boste popeljali v pekel, muslimanski narod pa v izginotje. Muslimanski narod se ne bo mogel ubraniti, če bo izbruhnila vojna".
Dodik iz dveh oseb, ki sta začeli vojno, v kateri je življenje izgubilo več kot sto tisoč ljudi, 2,2 milijona pa jih je moralo zapustiti domove, ustvarja kult junakov. Pri tem pozablja, da je bila naveza Karadžić-Mladić leta 1995 pred popolnim vojaškim porazom (Američani so hrvaško vojsko ustavili 35 kilometrov pred Banjaluko), oba "junaka" pa sta se pozneje pred roko pravice strahopetno skrivala več let. Samo Karadžić je bil na begu več kot desetletje – nekaj časa kot alternativni zdravilec Dragan Dabić.
Podobna je zgodba v Srbiji. Ne le Dodik, tudi predsednica srbske vlade Ana Brnabić, ki velja za prozahodno usmerjeno liberalko, je pred časom zanikala genocid v Srebrenici.
Aktualni predsednik Srbije Aleksandar Vučić je bil v času Miloševićevega režima minister za informiranje. Med obleganjem Sarajeva je skupaj s svojim političnim "očetom" Vojislavom Šešljem obiskoval srbske vojake v hribih na mestom. Devet dni po začetku pokola v Srebrenici je v skupščini dejal, da "je treba za vsakega ubitega Srba ubiti sto muslimanov".
Zakaj v Srbiji ni bilo "denacifikacije"?
Je torej res presenečenje, če srbski tabloidi, ki jih trdno obvladuje Vučićev krog, na dan razglasitve sodbe "ekskluzivno" objavljajo Karadžićeva sporočila, posnetke Vojislava Šešlja in pisma podpore obsojenih generalov iz zaporov? Nas mora čuditi, če Ratko Mladić iz zapora v Haagu kliče v zabavno oddajo ene od srbskih televizij? Je dejstvo, da imata vojna zločinca v neki evropski državi v 21. stoletju status pop kulturnih zvezdnikov, res šokantno?
Ne, se glasi odgovor na vsa našteta vprašanja. V Srbiji do (samo)očiščenja nikoli ni moglo priti. Ne le zato, ker pokojni Milošević, krovni arhitekt balkanskih vojn, v Haagu ni dočakal sodbe. Tudi po letu 1995 so jo trdno obvladovale obveščevalne in kriminalne strukture, ki so vojne in sankcije izkoristile za lastno bogatenje, nato pa denar začele prelivati v privatizacije in druge ekonomske procese.
Namesto razčiščevanja travm, te največje hrane srbske nacionalistične ideologije, so jim sledile nove. Natovi napadi leta 1999, poznejša odcepitev Črne gore, Kosova, prihod 200 tisoč beguncev iz Hrvaške in status quo v BiH ...
Vse to je političnim elitam, tesno vezanim na kriminalno podzemlje, omogočilo, da so v pomembnem delu prebivalstva Srbije krepile občutek žrtve. Čeprav je leta 2008, ko so srbske oblasti prijele Karadžića, nekaj časa kazalo, da bi lahko bilo tudi drugače, je v resnici šlo le za kratko okno, h kateremu je pripomoglo več dogodkov. S položaja je odšel predsednik Vojislav Koštunica, na oblasti so bili prozahodni Demokrati Borisa Tadića, Srbija pa je tik po odcepitvi Kosova potrebovala pomoč mednarodne skupnosti in trdne obljube o približevanju Zahodu.
A ob pomanjkanju kritične urbane mase, razočaranju nad Zahodom, ki je nad Balkanom po letu 2008 dvignil roke, brutalni tranziciji, razširjeni korupciji in vrsto let slabem ekonomskem položaju je zato skoraj logično, da Srbiji še danes vladajo ideološki dediči balkanskih vojn. Tudi več opozicijskih strank, med njimi tudi tiste, ki zdaj protestirajo proti Vučiću, ocenjuje, da je haaško sodišče "lažni tribunal z dvojnimi merili".
Še več, jezdeci srbskega nacionalizma so v zadnjih letih odkrili novo "tržno" nišo. Mednarodni kontekst na čelu z migrantsko krizo, ki je obudila retoriko o "spopadu civilizacij", in pojavom Islamske države, namreč izkoriščajo za krepitev interpretacije, da je bila Srbija že v začetku 90. let na pravi strani zgodovine, saj da se je borila proti širitvi islama in "Turkom". Od te manipulacije do slavospeva Karadžiću na Novi Zelandiji pa je le še korak.
Nekdanji psihiater, ki ga je v politiko spravil ideolog "Velike Srbije"
Prav za interpretacijo vojne v BiH pa je tudi današnja pravnomočna sodba proti Karadžiću ključnega pomena.
Karadžić je bil eden od ključnih mož operacije Velika Srbija, največjega etničnega čiščenja na tleh povojne Evrope, ki je pripeljalo do vojn na Hrvaškem in v BiH. V projektu, vodenem iz Beograda, je imel vlogo lokalnega (pod)izvajalca, zadolženega za BiH, etnično najbolj mešano republiko nekdanje Jugoslavije.
Njegov življenjepis je klasična zgodba o povzpetniku, ki je "jackpot" zadel z zamenjavo družbenopolitičnega sistema. Še sredi 80. let je bil razmeroma nepomemben psihiater, ki je bil obsojen na tri leta zaporne kazni. Ne zaradi disidentstva, ampak zaradi finančnih malverzacij pri gradnji počitniške hiše z državnim denarjem.
Po vrnitvi iz zapora se je usmeril v politiko. Leta 1989, ko je Slobodan Milošević republike osvajal z mitingaško revolucijo, je sodeloval pri ustanovitvi Srbske demokratske stranke (SDS) v BiH. Njegov politični "oče" je bil srbski pisatelj Dobrica Čosić, ideološki oče projekta Velika Srbija, ki je njene meje skupaj s kolegi iz tamkajšnjih "akademskih" krogov videl na črti Karlobag-Karlovac-Virovitica, torej globoko na ozemlju današnje Hrvaške.
Lokalni (pod)izvajalec "kninskega" modela
V teh načrtih je imela BiH strateško vlogo mostu med Beogradom in paravojaškimi enotami Srbov na Hrvaškem, ki so z "balvan" revolucijo v Kninu že leta 1991 postavljali meje "velike Srbije". Karadžić, ki je medtem postal predsednik SDS, s tem pa de facto voditelj bosanskih Srbov, je moral na vsak način preprečiti, da bi BiH z razglasitvijo neodvisnosti sledila Sloveniji in Hrvaški. Srbi so namreč po popisu iz leta 1991 predstavljali le slabo tretjino prebivalstva (Bošnjaki 43 odstotkov, Hrvati pa 17 odstotkov), zato v novi državi ne bi imeli glavne besede.
Karadžić je vedel, kaj mora storiti. Med jesenjo 1991 in pomladjo 1992 je v BiH ponovil "kninski" model. V BiH so začele nastajati "srbske avtonomne oblasti", referendumu pa je sledila razglasitev "Republike srbskega naroda BiH", ki da bo ostala del jugoslovanske federacije.
Pri tem seveda ni šlo za spontane upore ljudstva, ampak dobro načrtovane vojaško-obveščevalne manevre. V istem obdobju je namreč Jugoslovanska ljudska armada (JLA), ki je vse bolj postajala srbska vojska, na območje BiH preselila ogromne količine orožja in opreme iz Slovenije in drugih republik. Medtem ko je Karadžić v skupščini v Sarajevu grozil, da "bi lahko vojna muslimanski narod vodila v izginotje", so se vojaki vkopavali na položaje okrog mesta, češ da gre za vojaške vaje.
Če bi bila vojna v BiH, ki je izbruhnila aprila 1992, tek na sto metrov, jo je srbska stran začela z vsaj 50 metri prednosti. Z infrastrukturo JLA, nekoč tretje največje armade v Evropi, je osvajala mesto za mestom na zahodu in vzhodu BiH. Okupaciji so sledili množični poboji, etnično čiščenje in zapiranje ljudi v taborišča.
Kaj je haaškemu tožilstvu uspelo in kaj ne
Pred začetkom dela nekdanjega mednarodnega kazenskega sodišča za zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije, je imelo tožilstvo pri BiH tri bistvene cilje:
- Dokazati, da v BiH ni prišlo do državljanske vojne, ampak agresije, najprej s srbske strani oziroma Zvezne republike Jugoslavije, nato še s hrvaške.
- Dokazati, da je bil zločin v Srbiji genocid.
- Dokazati, da je do genocida prišlo že v samem začetku vojne v BiH.
Prvega cilja jim zaradi smrti Slobodana Miloševića ni uspelo dokazati, kar je verjetno največji poraz haaškega sodišča. Tudi njegovi pomočniki so bili spoznani za nedolžne. Interpretacija, da je šlo za državljansko vojno, namreč v popolnosti izključuje vlogo Beograda pri postavljanju in vzdrževanju srbske (para)vojaške infrastrukture v BiH. Če je tožilstvu pri Srebrenici uspelo, pa je bil Karadžić oproščen genocida v občinah Bratunac, Foča, Ključ, Prijedor, Sanski Most, Vlasenica in Zvornik, ki so jih srbske paravojaške enote zasedle v začetku vojne in od tam izgnale muslimansko prebivalstvo.
Čeprav gre za edino točko obtožnice, po kateri je bil Karadžić oproščen, je ta izrazitega pomena v aktualnem političnem kontekstu v BiH. Večina teh občin je namreč danes v Republiki Srbski, zaradi česar lahko Dodik vehementno zavrača razlage, da ta entiteta dejansko temelji na genocidu, hkrati pa si lahko slabo vest opere tudi mednarodna skupnost. To pa je za Dodika pomembno, ker lahko le na tak način še vedno vztraja pri krepitvi teženj po neodvisnosti Republike Srbske oziroma njeni priključitvi k Srbiji.
Da so ti načrti po vseh teh letih in zločinih še vedno živi, je morda največja Karadžićeva zmaga. In poraz vseh žrtev njegovih zločinov.
499 dni sojenja in 586 prič
Sojenje Karadžiću se je začelo leta 2009, trajalo pa je 499 dni. Sodišče je zaslišalo 586 prič. V tem času je "preživel" tri sodne institucije. Že leta 1995, ko je bil še aktiven v politiki, je bil obtožen pred mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo. Sojenje je vodilo mednarodno kazensko sodišče ICTY, ki je do leta 2017 delovalo v sklopu OZN. O pritožbah pa je odločal mednarodni mehanizem za kazenska sodišča, ki je prevzelo primere sodišč, zadolženih za nekdanjo Jugoslavijo in Ruando.
Sodba Radovanu Karadžiću iz leta 2016
Karadžićeva obramba je sicer upala, da bo pritožbeno sodišče razveljavilo obsodilno sodbo iz leta 2016 in da se bo začel nov postopek. "Vem, kakšna bo odločitev, če se bo odločalo pravično in če bodo sprejeli spoznanje, da so imeli na haaškem sodišču nizke standarde," je izjavil član Karadžičevega moštva zagovornikov Goran Petronijević. Vodja Karadžićeve obrambe je ameriški odvetnik Peter Robinson.
Medtem so ženske iz združenja Matere Srebrenice za Karadžića pričakovale strožjo kazen. Predsednik Zveze taboriščnikov BiH Jasmin Mešković je pričakoval, da bo Karadžić spoznan za krivega po vseh točkah obtožnice. Fikret Grabovica, ki vodi združenje staršev otrok, ubitih med obleganjem Sarajeva v obdobju 1992-1995, pa ocenjuje, da je bil Karadžić eden od glavnih akterjev vsega, kar se je v 90. letih prejšnjega stoletja dogajalo v BiH.
Sonja Biserko, predsednica srbskega Helsinškega komiteja, je izrazila pričakovanje, da bo pritožbeno sodišče potrdilo prvotno sodbo, vse drugo pa bi po njenem dodatno ogrozilo ugled haaškega sodišča.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
