"Nobena dežna kaplja se ne čuti kriva za poplavo." - (angleški pisatelj Douglas Adams)
Tretjič v tem poletju tulijo sirene, aktivirane so enote za reševanje, država je pod vodo. Posamezni bogatejši prebivalci si v katalogih ogledujejo ponudbo podmornic prestižnih znamk, malo manj srečni rešujejo, kar se še rešiti da. Najboljše, kar se da reči o tem poletju, vsaj požari nam prizanašajo.
Podnebne spremembe že dolgo časa niso več nekaj, kar bo uničilo naše potomce in se zatorej nas ne tičejo. Dogajajo se tukaj in zdaj, so na nebu nad Slovenijo, imamo jih v kleteh, v hudournikih in jezerih, ki nastajajo po državi. Silovite poplave, suše, požari, tropske nevihte v zmernotoplem pasu, izumrtje snega in ostale nevšečnosti so posledica sprememb, ki se dogajajo in se bodo skozi prihodnja desetletja še jačale. Ogniti se jim ne moremo, cepetanje z nogo in zanikanje tudi ne pomaga. Lahko jih le sprejmemo in milimo posledice ter poskušamo škodo obdržati v mejah normale.
Za marsikaj je že prepozno, potrebni bodo strogi ukrepi. Odločiti se moramo, ali bomo še naprej poseljevali poplavne ravnice in od gradbincev zahtevali vodotesne hiše do 50 metrov globine, ali raje uredili struge rek tako, da na poplavnih območjih pač ne bo hiš. Odločitev je naša, kdor si želi živeti v podmornici, je dobrodošel, toda obstaja tudi boljša možnost.
Kaj pa če ne bi gradili na poplavnih območjih?
Lahko bi recimo, usedimo se in dobro primimo, zahtevali gradnjo in razvoj le tam, kjer so tla primerna za kaj takega. Od oblastnikov, državnih in lokalnih, bi lahko tudi zahtevali, da pri podeljevanju dovoljenj ne ščitijo interesov kapitala, temveč interes javnosti. Verjetno me bo Hojs ponovno označil za marksista, saj izražam res radikalno mnenje. Toda pri svojem vztrajam: država mora služiti vsem, ne samo oblastnikom in bogatim. Že res, da je poplavna zemlja poceni, toda poceni je z razlogom in ta razlog je v zadnjih dneh tudi ubijal.
Sočasno se moramo zavedati, da čas katastrofe ni trenutek za iskanje krivcev in kazanje s prstom. Vlada pač ni naročila Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO), naj organizira katastrofalne poplave po državi, kar bi bil nekakšen minimum, kjer bi lahko govorili o krivdi. Kdor v tem trenutku zahteva take ali drugačne odstope, menjave, izvaja pritiske ali na drug način poskuša pridobiti poceni politične točke, pove nekaj o sebi in prav nič o kom drugem. Pisateljica, ki se v teh dneh zahvaljuje volivcem, ki da smo "glasovali proti urejanju vodotokov", naj se zaveda, da smo glasovali proti komercializaciji obal rek in jezer. Če ni mogoče sprejeti zakona, ki bi izboljšal protipoplavno zaščito, brez da bi dostop do vode poljubno zapiral za javnost, je z našo državo nekaj narobe.
Na tak način dobljene politične točke, tudi če jih kdo uspe dobiti, niso le zloraba nesreče v lastno korist. So tudi poleno pod noge vsem tistim, ki poskušajo nastalo situacijo omiliti in škodo obdržati v mejah normale. Ko bo krize konec, bomo lahko iskali z lučjo pri belem dnevu, ali je kdo kaj naredil narobe in ali je napačna raba velike začetnice kraja, ki ima v imenu vas, v preliminarnem poročilu CZ Gornji Podlubnik razlog za odstop ministra, ali pa bi morala odstopiti kar vsa vlada. Dokler kriza traja in se ljudje utapljajo v lastnih domovih, ni čas za taka vprašanja.
Kdo je kriv in kaj lahko storimo
Če že želijo krivca, lahko s prstom pokažemo le na tisto, o čemer govorijo že petdeset let. Sestava atmosfere se kot posledica človekove dejavnosti spreminja in te spremembe se odražajo tudi v silovitejših vremenskih ujmah. Namesto dejanj dobivamo zanikanja in mešanje megle. Najbolj bistroumni bi bolj pritisnili na Kitajce, naj oni tam nekaj naredijo za vse. Mi ne bi, ker nas je škoda. Zrak, ki ga dihamo, smo spremenili v kanalizacijo izpustov civilizacije. Ko nam zdaj smrdi, se prerekamo, ali je kriv sosedov zadek, ker resnično smrdi bolj kot naš, ali pa je kriv infrastrukturni inženir, ki nas že desetletja prepričuje, da delamo nekaj narobe.
Nobena posamezna kaplja ne prinese povodnji. Toda vse skupaj jo povzročijo. Nihče od nas ni povzročil spremembe podnebja, toda skupaj jih povzročamo. Vsi skupaj, od Evrope do Amerike, Azije in tudi Afrike smo razrili okolje do te mere, da nas zdaj poplavlja in mori. Vsi se moramo potruditi, da to odpravimo, in ne čakati na druge. Posamezen ukrep ne bo rešil povodnji, toda vsi skupaj imajo to moč.
Ko se bomo tega zavedali, bomo mogoče lahko naredili še kaj več od reševanja tistega, kar se bo še rešiti dalo.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
