Atentati na vodilne politike in vladarjev držav ponavadi spremenijo tok zgodovine. Umor habsburškega prestolonaslednika v Sarajevu leta 1914 je bil povod za prvo svetovno vojno. 80 let pozneje se je s sestrelitvijo predsednikovega letala začel genocid v Ruandi.
Z atentatom na izraelskega premierja Jicaka Rabina se je leta 1995 začel razpad mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu, kar je pripeljalo do današnje Gaze. Umor Zorana Đinđića leta 2003 je bil prelomen dogodek za novejšo zgodovino Srbije. Ko je bil leta 2021 ubit predsednik Haitija Jovenel Moïse, je država padla v roke kriminalnih band.
Za nekaterimi atentati so ostale teorije zarote (JFK, Aldo Moro), drugi so pustili travme, ker do danes ni bil odkrit njihov storilec (Olof Palme). Toda zadnji strelski napad na slovaškega predsednika vlade Roberta Fica je še toliko bolj poseben. Najprej zato, ker streli iz orožja niso prvič zarezali v samo tkivo slovaške družbe. In drugič, ker je veliko vzporednic mogoče potegniti tudi z nekaterimi dogajanji v Sloveniji. Če jih seveda želimo videti.
Ko ustrelijo novinarja
Leta 1996 je bil v eksploziji avtomobila bombe v Bratislavi ubit nekdanji policist Robert Remiaš. Šlo je za ključno pričo na sojenju proti slovaški obveščevalni agenciji zaradi sodelovanja pri ugrabitvi sina takratnega slovaškega predsednika. Kdo je bil naročnik umora, nikoli ni bilo jasno. Toda v javnosti je vladalo splošno prepričanje, da ga je ubila slovaška mafija - in to po nalogu takratnega premierja Vladimirja Mečiarja, slovaškega Tuđmana, ki je državo z avtokratskim načinom vladanja v 90. letih pahnil v delno mednarodno izolacijo.
Po njegovem padcu se je Slovaška vključila v EU in Nato, a je ostala država, obremenjena s korupcijskimi škandali, ki so zaznamovali njeno tranzicijo. Prav obljuba, da bo z njimi obračunal, je leta 2006 na čelo slovaške vlade pripeljala Roberta Fica, ki je s krajšo prekinitvijo državi vladal do leta 2018. Takrat ga je z oblasti odnesel nov travmatični dogodek: umor slovaškega novinarja Jana Kuciaka, ki je pisal o povezavah politike in italijanske mafije.
Slovaška je padla v stanje šoka. Ena od oseb, ki naj bi imela stike z mafijci, je bila zaposlena v Ficovem kabinetu. Sledili so največji protesti po žametni revoluciji leta 1989, politična kriza in volitve. Preiskava naročnika umora je na zatožno klop pripeljala slovaškega tajkuna. Fico je odšel z oblasti in za nekaj časa tudi iz vidnega političnega življenja, kamor se je hitro tudi vrnil.
Preberite še:
Zakaj nas Jelinčič s kamero pred vrtcem ne moti
Ukinil posebno tožilstvo in napadal medije
V drugem polčasu svoje politične kariere je Fico sledil receptu sedanjega političnega prijatelja Viktorja Orbana, nekdanjega liberalca, ki se je ob vrnitvi na oblast spremenil v avtokrata in uničevalca državnih institucij. Novo politično identiteto je Fico, uradno še vedno socialdemokrat, našel v ostri retoriki do Bruslja, zbliževanju z Moskvo in Budimpešto, blokiranju pomoči Ukrajini, nasprotovanju istospolnim porokam in brutalnem podrejanju kritičnih medijev.
Ko se je Fico lani vrnil na oblast, se je že pred tem zelo razklana slovaška družba, travmatizirana s spoznanji po Kuciakovem umoru, spremenila v vreli kotel. Novi Orban iz Bratislave se je takoj odločil ukiniti urad posebnega tožilca za najtežje korupcijske zadeve. Marca letos je njegova vlada z zakonom predlagala ukinitev javnega servisa, ki ga je Fico pred tem ostro napadal. Zamenjati ga želi z ustanovitvijo nove RTV, ki bi jo vodili njegovi politični nameščenci.
Že tako napeto politično sceno so Fico in njegovi pristaši zastrupljali s sovražno retoriko. Največjo komercialno televizijo je že pred volitvami označil za sovražni medij. Zmerjal je tožilca, ki je preiskoval vidnega člana njegove stranke. Javno se je norčeval iz ljudi, ki so zbirali denar za pomoč Ukrajini. Slovaški analitiki so javno ugotavljali, da si Fico gradi mafijsko državo z lastno piramido vladanja. K vsemu temu prištejmo še dejstvo, da Slovaško čakajo tretje volitve v slabem letu dni in vse bolj intenzivno rusko dezinformacijsko kampanjo.
Jasno je, da je treba atentat na politika najostreje obsoditi. Gre za napad na demokracijo. Toda pri analizi, kaj pripelje do takšnih dogodkov, ne smemo pozabiti, da se nasilje vedno začne z besedami. Holokavst se je začel z nacistično propagando, ki je Jude prikazovala kot manjvredna bitja. "Pobijmo ščurke!" je pred genocidom v Ruandi pozival tamkajšnji radio RTLM. Genocid v Srebrenici je bil le končni epilog sovražne in nacionalistične retorike beograjskih medijev iz konca 80. let.
Preberite še:
Janša ni glas Evrope, ampak Viktorja Orbana
Klima ščuvanja na tiste, ki mislijo drugače
Z razumevanjem te zgodovinske lekcije imamo v Sloveniji veliko težavo. Orban ima v Sloveniji še enega velikega prijatelja z nagnjenji do avtoritarnosti in rušenja državnih institucij, ki je šel čez več političnih preobrazb. V zadnjem desetletju sta skupaj, eden z denarjem, drugi z (nad)urednikovanjem, ustvarila propagandni aparat, ki je verjetno nepovratno zastrupil politični in javni prostor.
V imenu "svobode govora" je legitimiral jezik sovraštva do posameznikov ali celotnih družbenih skupin, poniževanja, zasmehovanja in zmerjanja ljudi, ki živijo v tej državi in ji plačujejo davke. Njihov edini prekršek je, da imajo o javnih zadevah drugačno mnenje, da jim je bližje druga politična opcija ali da so – bognedaj – aktivisti. Ustvaril je klimo ščuvanja ljudi na tiste, ki mislijo drugače. Ali zgolj mislijo.
Pri tem je največji absurd, da so ta aparat, prek katerega njegovi gospodarji prebivalcem te države že vrsto let lepijo etikete komunistov, pedrov, izmečkov, prostitutk, kriminalcev, izrojencev, teroristov, udbašev in nasprotnikov samostojnosti, vrsto let v pomembni meri financirala podjetja v lasti države, torej vseh nas. Prsti ene roke so več kot preveč za naštevanje primerov, ki jih je tožilstvo prepoznalo kot kazniva dejanja. In šef te stranke redno govori o državljanski vojni.
Nasilje se vedno začne z besedami. In iz takšnih dogodkov se v enih državah skušajo kaj naučiti, v drugih pač ne. Ko je desničarski skrajnež Breivik leta 2011 pobil 77 ljudi, takratni norveški premier Jens Stoltenberg ni pozval k vojni proti terorju, ampak k "več demokracije, več odprtosti, več človečnosti". Le nekaj ur po tem, ko je atentator ranil Fica, je slovaški notranji minister krivdo za dogodek zvalil na medije in opozicijo.
Nasilje se vedno začne z besedami.
