"Pazi, kaj si želiš. Želja se ti zna uresničiti." (neznani avtor)
Zgodba je stara več kot sto let. Stari prijatelj se vrne s potovanja po Indiji in družini v dar prinese darilo: uročeno opičjo šapo, ki izpolni tri želje. Urok je v resnici prekletstvo, cena vsake izmed želja bo nevzdržna. Oče, mati in sin se spogledajo in skomignejo z rameni, v čarovnije pač ne verjamejo.
Zvečer si oče zaželi dvesto funtov, s katerimi bi odplačali kredit za hišo in uročena šapa pokrči prst. Naslednji dan se jim želja uresniči. Edini sin ima nesrečo pri delu, ki je ne preživi. Tovarna staršema ponudi odškodnino v višini dvesto funtov.
Kratka zgodba Prekletstvo opičje šape W. W. Jacobsa iz leta 1902 nam predoči večno resnico, da morajo naše želje biti zmerne. Kadar si želimo preveč, ko so naši cilji povsem brez povezave z realnostjo, bomo v boju zanje sebi naredili bistveno več škode kot koristi. Boj za denar je marsikoga že spravil ob prijatelje, toda denar je še relativno cenen. Boj za oblast zna ponekod stati tudi državo.
Preberite še:
Trump 2.0: ko so mediji le še zabava, se da ljudi z lahkoto prevarati
Nekdo si je zaželel, da bi reforma plačnega sistema propadla
Država zna biti cena nekaterih sindikatov javnega sektorja, ki so v pogajanjih z vlado tej tokrat dali košarico, saj niso želeli podpisati pogodbe, s katero bi se njihov položaj izboljšal, omejilo pa bi se škodo, ki jo neprestane stavke in grožnje s stavkami delajo državi. Če se stalno piše o slabem položaju šolnikov, vojakov in medicinskih sester, ni nič čudnega, če se mladi za te poklice ne odločajo. Ta položaj je seveda potrebno izboljšati.
Toda nemogoče je pristati na vsako zahtevo in ugoditi vsem. Če bi bilo to mogoče, pogajanja sploh ne bi bila potrebna. Sindikat, ki je zahteval povišanje za štiri plačne razrede in na pogajanjih dobil tri, težko govori o neresnem pristopu vlade ali nespoštljivem odnosu do njihove problematike. Cilj pogajanj je, da pridemo do dogovora, ne da ena od strani dobi vse, kar zahteva.
Sindikat, ki v zadnjem trenutku sporoči, da z dogovorjenim ni zadovoljen, se v resnici ni boril za položaj svojih članov. Boril se je za nekaj drugega, v tem primeru za državo. Nekdo, ne bomo zapisali kdo, si je zaželel, da bi vladni projekt vsesplošne reforme plačnega sistema v javnem sektorju propadel. Nekdo je v roke vzel opičjo šapo in si zaželel, da bi se v državi čim bolj stopnjeval kaos, ki ga prinesejo stavke javnega sektorja. Šapa je pokrčila prst in nekateri od sindikatov so se pridružili zdravnikom, ki so sporazum sicer podpisali, a nemudoma obelodanili, da višje plače ne izpolnjujejo njihove zahteve po višjih plačah in bodo s stavko nadaljevali.
Preberite še:
Trumpovi psi na žaru in hrčki na buzari. Politika laži iz ZDA nam je bliže, kot mislimo.
Demokracija je njihov način za dosego moči in oblasti
Cilj teh sindikatov ni izboljšanje položaja. Borijo se za višji cilj, borijo se za oblast, za prestol iz lipovega lesa, za žezlo rezljano iz zlatorogovega roga in krono spleteno iz zasavskega vrbovja. Denar je banalen in jim ga ne manjka. Manjka jim oblast, kot odvisniku manjka gram opoja. Bolečina odtegnitve je nevzdržna.
Nekomu je moč in oblast vse, demokracija pa le način, s katerim bo moč in oblast dosegel. Slabše kot gre vladi, več kot jim vrže polen pod noge, huje jih bodo njihovi volivci kaznovali. In ker ga pri prednjih ne bomo spustili, bo spet prišel notri skozi zadnja vrata. Škodo boja za oblast, ki so mu podlegli tudi nekateri sindikati, bomo plačevali vsi.
Dober prijatelj Nekoga, nepremičninski mogotec in zvezdnik zabavljaškega šova, je na tak način že drugič prišel v Belo hišo in bo v svojem prostem času zdaj spet predsednikoval. Tudi tam je šlo za podobno zgodbo. Celo sam je menil, da za funkcijo ni primeren, ampak so volivci odločili drugače.
Državo bi požgali do tal, da bi vladali pepelu
Zdaj curljajo ven imena bodoče vlade in kot kaže bodo v Ameriki po prvem obsojenem kriminalcu, ki je postal predsednik, prišli do prvega pravosodnega ministra, ki ga preganjajo zaradi spolnega napada na mladoletno osebo, in do prvega zdravstvenega ministra, ki mu je velik del možganov pojedel črv možganojed.
Slišati je kot šala, a žal ni. Možganojed je bil celo del sodnega pričanja: Robert F. Kennedy mlajši je s tem utemeljeval, zakaj po ločitvi ni sposoben plačevati preživnine otrokom. Očitno delujoči možgani niso potrebni za delo Trumpovega ministra, od gole ministrske plače pa tako ni mogoče preživeti. Uročene opičje šape svoje storitve res drago zaračunajo.
Cena za oblast nekaterim ni nikoli previsoka. Državo bi požgali do tal, da bi potem vladali pepelu. Žal jih njihovo volilno telo za to ne bo kaznovalo, saj jim je pomembneje, da bodo bolj tisti drugi, ki jih ne marajo, še bolj zgoreli kot oni. Enako velja za Donalda Trumpa, za Nekoga in še za Marsikoga. Moč, oblast, zmaga jim je edino, kar šteje, ne glede na to, kaj ostane za njimi. Spremenili se ne bodo. Izbiramo lahko le ali živimo z njimi ali pod njimi.
V Ameriki so se odločili za slednjo opcijo. Bog jim pomagaj. Navadni smrtniki jim tako ne moremo več.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
