Zaračunajmo jim stroške referenduma. Ne pustimo jim, da se norčujejo iz nas. #kolumna

"Vse lahko kdaj pa kdaj naplahtaš. Nekatere lahko tudi vedno naplahtaš. Ne moreš pa vedno naplahtati vseh." – Abraham Lincoln, nekdanji predsednik ZDA

Spet je pred nami praznik neposredne demokracije, referendum, plebiscit, vladavina širokih množic ali tista zoprnija z glasovnicami. Tokrat bomo odločili, ali naj za dodelitev dodatka k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti ostane pri osebnem mnenju ministra ali pa naj začnejo veljati transparentni pogoji.

Opozicija je sklicala praporje, njeni vojščaki šilijo glasovne svinčnike in brusijo kulije. To naj bi bil referendum vseh referendumov, ki bo zlomil vlado in v državo vrnil ... no, saj vsi vemo, kaj. Dve stranki koalicije (Svoboda in Levica) pravita, da je ta referendum neumnost in da ga je najbolje bojkotirati. Tretja stranka (SD) meni drugače. Po njenem naj ljudje oddajo glas za ali proti.

Prav imajo vsi. Kdor želi urejene normative za odločanje o tem, kdo si zasluži dodatno pokojnino, naj bo za. Kdor bi to še naprej prepustil Vasku Simonitiju, ki je podelil odločno večino teh pokojnin, naj izvoli in bo proti.

Preberite še:
Cerkev na oltarju zgodovine. Eni bi preganjali zlorabe, drugi bi grabili zlato in gozdove.

Opozicijo skrbi javna blagajna. Mar res?

Kdor hoče poslati sporočilo, da si želi državo zaupati v roke odraslih ljudi in ima dovolj kobacavčkov, ki sodijo v jasli in ne v parlament, naj referendum bojkotira. Gre za politično igrico banana državnikov. Pokojnine za izjemne dosežke bremenijo proračun za približno 60 tisoč evrov letno. Izvedba glasovanja nas bo stala 6 milijonov evrov.

V katerem vesolju je utemeljena pripomba opozicije, da jih skrbi neracionalna poraba javnega denarja? V tem ne in v šestih najbližjih tudi ne. Če opozicijo resnično skrbi javna blagajna, je ugodneje denar za izvedbo referenduma naložiti na poseben račun in izplačevati posebne pokojnine iz obresti. Na ta način jih imamo lahko trikrat več in nismo nič na slabšem. Jokajoči oče petih otrok, ki ne zmore plačevati vrtca in je zato proti omenjenim pokojninam, bi moral to z vsem srcem podpreti.

Seveda ne manjka ustavnih pravnikov, ki se z bojkotom ne strinjajo in si želijo, da bi se na referendumu izmerila resnična volja ljudstva  Do neke mere imajo prav, po drugi strani pa demokracija ni merjenje, kdo ima daljšega (seznama podpornikov ali kaj drugega), temveč način, kako vodimo družbo v korist nje same. Kadar se neka stranka ali politični pol začne iz demokracije norčevati, je smiselno poslati sporočilo nazaj. Sporočiti ji je treba, da želimo državo zaupati odraslim.

Preberite še:
Še pingvini se jezijo: vladajo nesposobneži, ki jim ne bi zaupali izbire nogavic za sprehod

Zaradi določenih strank smo že omejili takšne pobude

Drži, da gre pri referendumu tudi za neko neformalno sporočilo, ki ga bodo strankarska glasila in televizije razlagali po svoje. Uporabili v političnem boju. Zato bi bilo smotrno razmisliti o zakonskem določilu, po katerem bi stroške referenduma, pri katerem kvorum ni bil dosežen, krili predlagatelji.

Referendum lahko predlaga skupina volivcev, zahtevanih je 40 tisoč podpisov. To pomeni, da lahko malo večje stranke samo s svojimi člani že izsilijo praznik demokracije o skoraj katerem koli vprašanju. Že tako smo ravno zaradi njih omejili določene pobude. Ker so obdržali šego zlorabe inštituta, pa je vredno razmisliti o nadgradnji kvoruma.

Kdor predlaga referendum in ni sposoben doseči kvoruma, naj tudi krije stroške za to bedarijo. S tem bi se vsaj nekoliko omilila škodo, ki jo povzročajo. Referendumi so za velika vprašanja, kot so na primer članstvo v EU, večje spremembe zakonodaje,  določitve državnih meja in generacijske investicije tipa NEK2.

Ne moremo pa na referendumu vprašati, ali naj o nekaj tisoč evrih letnega stroška še naprej odloča minister po lastni pameti oziroma navdihu, če te ne premore. Ne moremo zabiti več milijonov evrov zaradi vprašanja enega odstotka te vsote. In ne smemo dopustiti, da nas o varčevanju na nekem izdatku podučuje glavni povzročitelj omenjenega izdatka.

Preberite še:
Še pomnite Jelka Kacina, sotrpini? Zanj so krivi vsi drugi, on pa se je "malo hecal".

To so vprašanja, o katerih se odloča na referendumu

Ne pustimo, da se še naprej norčujejo iz nas, nas vlečejo za nos in se gredo državo pobegli otroci iz vrtcev. Vprašanja o naši prihodnosti so prevelika, da bi o njih lahko odločali ali sodelovali posamezniki, ki ne razumejo, za koliko je 100 večje od 1. So tudi prepomembna, da bi jih zaupali posameznikom, ki to dobro vedo, a veselo lažejo za lasten prid in korist.

Če bi vsakokratno norčevanje vsaj nekaj stalo, bi bilo morda malo boljše. Malo težje bi dobili podpornike, saj je marsikdo pripravljen razmetavati javni denar za lastno politično udejstvovanje. Malo težje je, če te tako igračkanje z neumnostmi vsaj malo udari po žepu. Ne gre za veliko vsoto. Vsak pobudnik referenduma, ki ne doseže kvoruma, naj izgubi dobrih 100 evrov, namesto treh evrov, kot stane referendum vsakega državljana.

Kdor je proti temu, ker je to drago, bi tudi moral razumeti, zakaj je ta referendum takšna bedarija.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.