"Poglejte svet okoli sebe. Naštejte države, ki imajo 2 mio prebivalcev in nacionalno RTV hišo z 2300 zaposlenimi?? Poiščite eno, kjer nacionalka v času boja proti epidemiji zganja takšno pritlehno politikantstvo kot del uredništva RTV Slovenija." - Janez Janša (aka Maršal Twitto) na Twitterju, 21.3.2020 (slovnične napake kot v izvirniku)
Supervolilno leto se preveša v megavolilno jesen. Danes imamo prvi krog volitev za predsednika države. Kdor še ni šel, je vabljen na volišču - nič ne boli. Čez dva tedna nas najverjetneje čaka tudi drugi krog. 20. novembra imamo lokalne volitve in teden dni kasneje, ko bi lahko bilo že praktično vse mimo, dobimo še veliki finale: trije referendumi v enem dnevu.
Predsedniške in lokalne volitve so ustavna nuja. Zgolj splet okoliščin je nanesel, da so letos padle sočasno in na isto leto, kot smo imeli tudi državnozborske volitve. Če bo šlo vse po sreči, bomo enako supervolilno leto naslednjič videli šele čez 20 let. Toda to ne velja za referendume - trije referendumi niso ustavna nuja, temveč dokaz, da nekateri ne razumejo koncepta reprezentativne demokracije.
V njej ljudstvo izbira lastne oblastnike. Ko volimo parlament, v resnici izbiramo svoje predstavnike, ki bodo našim željam posodili svoj glas v hramu demokracije in poskušali usmerjati državo v skladu z našimi željami, seveda pod budnim očesom sodne veje oblasti. To smo aprila letos storili in prepričljivo povedali, kaj si želimo in predvsem, česa ne.
Preberite še:
Kaj nam je sporočil Milan Kučan #kolumna
Ne verjamejo v volitve
Toda nekateri politiki ne razumejo koncepta volitev in demokracije. V resnici vanj niti ne verjamejo. Nekateri politiki menijo, da jim oblast pripada sama po sebi, zaradi minulega dela in da so volitve z več kot enim kandidatom v resnici nekaj sprevženega in nepotrebnega. Seveda, ko devetič zapored kot edini kandidat triumfiraš na strankarskih volitvah, medtem ko si na volitvah s protikandidati zmagal samo dvakrat, je povsem razumljivo, da razviješ določeno averzijo do odprtih kandidatur.
Iz te neskončne želje po moči in oblasti vijejo tudi referendumi. Ti kot oblika neposredne demokracije lahko služijo za brzdanje samovolje oblastnikov, lahko so tudi v pomoč oblastnikom pri sprejemanju nekaterih odločitev, toda zlahka jih je mogoče zlorabiti za sabotažo legitimno izvoljene oblasti.
Trije referendumi konec novembra so jasen znak, da nekdanja največja vladna stranka ne priznava volitev in predstavljajo obupan poskus metanja polen novi vladi pod noge. Referendum o zakonu o dolgotrajni oskrbi je farsa, sprememba zakona je bila nujna že zato, ker določb starega zakona sploh ni bilo mogoče upoštevati. Referendum o zakonu o vladi je norčevanje, to je prva vlada v zgodovini samostojne Slovenije, ki se ni smela oblikovati po lastnih željah. Niti prejšnji vladi ni nihče onemogočal, da je odpirala popolnoma nesmiselne urade za digitalizacijo, seveda z dobro plačanimi lobisti na čelu.
Preberite še:
Zadnji Janšev juriš #kolumna
Menjava Urbanije ni politizacija RTV, prej obratno
Toda referendum o RTV je pljunek volivcem v obraz. Politični nameščenci so prevzeli javno občilo in ga začeli spreminjati v strankarsko trobilo. Ukinjene so kvalitetne oddaje, nadomeščajo jih banalne zabavne oddaje, nevredne javne RTV. Gledanost je upadla za petino, če gre seveda verjeti zmasiranim številkam, ki jih objavlja omenjeno vodstvo. Na nobeni zasebni televiziji ne bi prav dolgo tolerirali urednikov, ki v šestih mesecih povzročijo 20-odstotni padec gledanosti. Praviloma bi jih odstrelili v prvih treh mesecih in njihove napake popravljali, dokler bi se jih še dalo popraviti.
Novi zakon o RTV bi umaknil politiko iz vodenja javnega občila, namesto parlamenta bi glavno besedo dobili zaposleni v zavodu. Nekateri nam to prodajajo kot "politizacijo" javne televizije. Odgovorne osebe za program so po novem politični aktivisti njihove stranke, če bi te zamenjali s politično nevtralnimi, s tem organ ne bi bil nič bolj politiziran. Žaljivo je, da je te besede sploh potrebno izreči.
Nekaterim politikom je na žalost vseeno za državo, saj delajo le zase. Edini cilj jim je zasititi svojo nebrzdano željo po oblasti. Če bi prišlo do najhujše krize, bi odprli šampanjec, ker bi lahko ponovno prevzeli oblast. V času, ko se moramo spopadati z energetsko krizo, pandemijo in še vojno v naši soseski, moramo tudi razlagati, kako menjava Uroša Urbanije z mesta direktorja televizije Slovenija s komerkoli drugim ne bo politizacija organa, prej obratno.
Nekdanjemu premierju dolgujem še en odgovor: latvijska televizija je približno enako velika kot RTV Slovenija. Res pa je, da ni tako politično nevtralna, kot je bila naša RTV do prihoda trenutne garniture. Šele zdaj imamo res utemeljen razlog, da se pritožujemo nad pritlehnim politikanstvom, ki ga financiramo davkoplačevalci.
Preberite še:
Anže Logar briše sledi, ki vodijo do SDS
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
