Nekje doma imam še vedno vojaško knjižico. Dokument, podoben potnemu listu, le da je naslovnica temno rjave barve, sem dobil enkrat ob prelomu stoletja – ob vpoklicu na nabor. Vest ni ugovarjala, visoka dioptrija pač, zato me je komisija razporedila med sanitetno osebje.
Že na zdravstvenem pregledu je vse skupaj izgledalo kot farsa. Spomnim se "soborca", ki se je namenoma odločil pasti na psiholoških testih. Obkrožal je odgovore, ki so razgaljali nasilneža in psihopata najhujše vrste. Ni šlo, bil je sprejet. Druge je najbolj zanimala medicinska sestra na testih srca, tretje premor za kajenje. Večini se v resnici ni šlo v vojsko. Služenja nas je odrešila zadnja vlada LDS, ki je še pred rokom ukinila naborništvo. Na predlog SDS in NSi.
Zdaj se naborništvo vrača iz ne tako davne preteklosti – kot ošpice, bele nogavice, brki, vinilne plošče, Top Gun, Leon Rupnik ali Janez Janša v kabinet predsednika vlade. Priznam. Ko se je pred tremi leti v političnem etru prvič pojavila ideja naborništva, sem jo dojemal kot še eno populistično domislico Karla Erjavca. Kako je torej mogoče, da je to postal eden paradnih ukrepov nove vlade, ki ima menda večinsko podporo tudi v javnosti?
Politika starih očetov ob kmečkih pečeh
Težko, da gre le za razloge, povezane z vojsko ali obramboslovno stroko. Približno dve tretjini svetovnih vojska je poklicnih. V Evropi naborništvo poznajo v osmih državah. Štiri od teh so nevtralne: Švica, Avstrija, Finska in Švedska. Preostale štiri so članice Nata: Litva, Norveška, Grčija in Danska. Prvi dve mejita na Rusijo, Grčija pa na Turčijo.
Ali Slovenija naborništvo res potrebuje za odvračanje vojaških groženj? Tri od štirih sosednjih držav – Italija, Hrvaška, Madžarska - so članice Nata, ki temelji na kolektivni obrambi. Četrta je nevtralna Avstrija. Naborniki niso poceni. Država jim mora plačevati namestitev, opremo, prehrano in žepnino. Pametneje kot na hitro prenavljati vojašnice (zagotovo ne za majhen denar) bi bilo razmišljati o tem, kako privabiti vojake v službo. Pomagalo bi že, če bi vedeli, kam lahko gredo po 45. letu starosti, ko jih vojska odslovi.
Ampak s tem se spet odmikamo od bistva. Za željami javnosti po uvedbi naborništva se namreč ne skrivajo razmisleki o kadrovski krizi vojske ali civilne zaščite, ampak klasični stereotipi o mladih, čez katere so nekoč bentili stari očetje ob kmečkih pečeh, danes pa so očitno že del uradne politike. Da mladi niso dovolj domoljubni ali narodno zavedni. Da jim Slovenija ne pomeni nič. Da mislijo le nase. Da jih zanimajo le računalniki in telefoni. Da so cagavi mehkužneži, svetlobna leta daleč od pravih "decev".
Kakšna je naša mladina
Mar res? Skupina raziskovalcev z Univerze v Mariboru je lani objavila rezultate dve leti trajajoče raziskave o tem, kako misli in diha več kot 300.000 prebivalcev Slovenije, starih med 14 in 29 let. Njihove ugotovitve so daleč od prevladujočih stereotipov.
Slovenski mladi se tako vse bolj individualizirajo. Manj bi delili s prijatelji, bolj so neodvisni od staršev in prej se osamosvajajo kot pred desetimi leti. V primerjavi z vrstniki v drugih državah so izrazito liberalno-socialni, a jih domača politika ne zanima. Zagovarjajo EU, so zelo tolerantni do manjšin in poudarjajo pomen majhnih socialnih razlik v družbi. Več se ukvarjajo s športom.
Najbolj jih je strah korupcije, brezposelnosti, podnebnih sprememb in socialne nepravičnosti. Sorazmerno nezadovoljni so z življenjem, raziskovalci pa med njimi beležijo tudi naraščanje stresa. To pripisujejo prekarnemu delu, ki ga še vedno opravlja velik del populacije do 29. leta.
Kaj torej storiti? Odgovorna politika, ki misli na prihodnost, bi morala mlade generacije odrešiti strahov. S ščitenjem socialne varnosti na trgu dela. S kvalitetnim javnim šolstvom in univerzami. S stanovanjsko politiko, ki jih bo rešila plačevanja 600 evrov najemnine za garsonjero v Ljubljani. Z ničelno toleranco do korupcije in vnaprej odločenih razpisov. Z medgeneracijsko solidarnostjo, ki je temelj vsake zdrave družbe. Z vlaganjem v družbo, v katero se bodo radi vrnili tudi iz tujine.
Težave mladih rešujejo z uniformo
Nova vladna koalicija jim ponuja - vojaško uniformo. Strahove mladih rešuje z orožjem. Prehod v življenje odraslih jim bo dovolila le, če bodo vsako jutro salutirali zastavi in naredili sto sklec. Zakaj bi se izobraževali, gradili lastne start-upe, služili denar s študentskim delom, potovali po svetu, pomagali doma ali v najlepšem obdobju svojih življenj enostavno ne počeli ničesar, če jim bodoča oblast ponuja streljanje na Počku, vožnje s patriami in pobiranje plevela med betonskimi ploščami vojašnic?
Odprava naborništva je bila civilizacijska pridobitev. V 21. stoletju so lahko generacije mladih na tem prostoru verjetno prvič po Mariji Tereziji svobodno odločale o tem, ali bodo šle v vojsko ali ne. Postale so gospodarji svojega časa.
Domnevno široka podpora uvedbi naborništva tako razgalja, kako globoko smo v poplavi populizmov in neumnosti vseh vrst zatavali v predmodernost – kot volivci Donalda Trumpa, ki želijo nazaj v čase velikih tovarn v njihovih domačih mestih in "tradicije".
Veseli očetje in mame
Danes očitno večina ljudi v Sloveniji verjame, da je vojaščina pogoj za državo pravih "decev" - in zraven verjetno še žensk za štedilnikom. Pri tem nikogar ne zanima, da se je leta 2003 služenju vojske odzvala le še tretjina mladih, sposobnih za vojsko. Da se je goljufalo na psiholoških testih ali da so bili ugovori vesti pogostejši od študentskih napotnic.
Ne, danes so očetje navdušeni, saj da je tudi njim vojaški rok koristil, čeprav so bili v snegu Šar planine verjetno drugačnega mnenja. Mame so vesele, ker bo nekaj mesecev urjenja "resetiralo" leta permisivne vzgoje, kupovanja pametnih telefonov sedemletnikom in starševskega delanja domačih nalog. Z navijanjem za vojaščino si vsi skupaj dajejo odvezo za lastne zablode pri vzgoji sinov ali vnukov, ki se bolje znajdejo na instagramu kot pri pospravljanju postelje.
To medgeneracijsko pokroviteljstvo lahko tudi obrnemo. Kaj pa, če bi mladi rekli, da gre v resnici za veliko hinavščino? Da so starejše generacije, ki so imele brezplačno zdravstvo, Jazbinškova stanovanja, privatizacijske certifikate in denacionalizirano premoženje, raztrgale varnostne mreže, zaradi katerih so mladi danes ujeti v prekarna delovna razmerja in obsojeni na revščino? In zdaj bodo "mehkužnežem", otrokom krize, ki vedo, da so odvisni le sami od sebe, z mentalnim inženiringom vcepljale še domoljubje. "Milom ili silom," bi rekli v JLA.
Takšno domoljubje je vredno še manj od moje vojaške knjižice.
