"Možje se borijo v vojnah. Ženske jih zmagujemo." (Kraljica Elizabeta I, 1533-1603)
Sezoni mesarskega volilnega klanja, ki se je končala z absolutnim porazom nekdanje vlade in rekordno hitrim oblikovanjem nove, je sledilo kratko zatišje vročinskih valov poletja. Toda avgust se preveša v september, naše baterije so polne in jesenski veter v deželo prinaša nov val volitev predsednikov, županov, občinskih svetnikov, večjega števila referendumov in morda še česa. Ta hip najbolj odmevajo predsedniške volitve, saj se začenjajo kandidature za to cenjeno mesto.
V anketah prednjačijo trije kandidati, v ospredju je neodvisna kandidatka Nataša Pirc Musar, dolgoletna informacijska pooblaščenka, sedaj pravnica. Sledi ji še ena dama, Marta Kos je nekdanja veleposlanica, kandidira s podporo stranke Gibanje Svoboda, katere podpredsednica je. Tretji kandidat je moškega spola – in seveda povsem neodvisen od katerekoli stranke. Anže Logar je predsednik sveta SDS. Ravnokar je zaključil mandat zunanjega ministra v vladi, ki jo je vodila SDS. Trenutno je zaposlen kot poslanec SDS v državnem zboru.
Marsikdo je morda mnenja, da je funkcija predsednika države v Sloveniji drugotnega pomena, da gre za funkcijo, ki je sama sebi namen. Trenutni predsednik ta stereotip učinkovito utrjuje, toda v resnici gre za najpomembnejšo funkcijo v državi. Slovenija je leta 1991 želela posnemati westminstrsko demokracijo Velike Britanije, kjer se vsa oblast izvršuje v imenu monarha - zadnjih 70 let je to soimenjakinja slavne deviške kraljice Elizabete I. Ministrski predsednik je tako vsaj na papirju le uradnik, ki je uspel prepričati monarhinjo (predsednika), da mu ponudi vodenje države v njenem imenu.
Spektakel, ki se ga splača vsaj enkrat pogledati – v živo ga prenaša BBC – je odpiranje parlamenta. Vsako leto angleška kraljica odpre parlament. V brokatnem ogrinjalu in s krono na glavi zgornjemu domu razloži, kaj naj bodo prioritete njenega parlamenta in njene vlade v naslednjem letu. Pomembna gospoda sedi na pozlačenih sedežih in v sijajnih oblekah rdeče in zlate barve skrbno posluša, čemu naj se naslednje leto posvečajo, kaj je v tistem trenutku najpomembnejše za državo in kaj jim je storiti, da bodo čim bolje služili kraljestvu. Ministrskemu predsedniku je namenjeno stojišče na balkonu, kjer kot navaden državljan, v capah iz Hugo Bossa ali kakšne druge kmečke znamke, posluša navodila svoje kraljice. Vsi vedo, da je on avtor besedila, toda dokler ga ne prebere kraljica, dokument nima veljave in ne vlada ne parlament ne moreta začeti z delom.
Marsikdo se ob tem obregne, da gre za neko arhaično šego, ki ne sodi v moderni svet. Dejansko ni tako, kraljica namreč predstavlja državo, predstavlja Veliko Britanijo in stoletja mogočne zgodovine. Vsakoletno odpiranje parlamenta predsednika vlade vsakič znova opomni, da je njegov čas na oblasti kratek, da ni vsemogočni vladar otočja, temveč le izvrševalec volje neskončno pomembnejših od sebe. V resnici so to državljani Velike Britanije, ki jih pooseblja kraljica na prestolu. Ta uradniku poda navodila, ki jih je spisal sam, saj služi državi, ne država njemu.
To je tudi dejanska funkcija predsednika Slovenije. Gre za edino funkcijo na državni ravni, ki jo državljani volimo neposredno. Gre za funkcijo, ki bo naslednjih pet let poosebljala vse nas in katere namen je, da celotno politično gosposko državnega zbora in državnega sveta neprestano opominja, da služijo Sloveniji, ne Slovenija njim.
Morda pa predsedniške volitve le niso tako nedolžne. Kdo nas bo torej poosebljal? Bo to odvetnica, nekdanja veleposlanica ali strankarsko neopredeljeni predsednik sveta največje opozicijske stranke?
Izbira je k sreči naša.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
