V torek, 5. oktobra, smo bili v Ljubljani priča protestom v mestnem centru, oviranju prometa, in zelo nasilni intervenciji policije. Na Celovški in Slovenski cesti je bil uporabljen vodni top, ki je občasno brizgal tudi solzilec. Na obeh omenjenih lokacijah, pa tudi na Prešernovem in Kongresnem trgu, je policija res množično odmetavala solzilec, tako da je bil center zavit v oblake tega dražečega plina. Policijski nastop je bil energičen, zastrašujoč in napadalen. Policija je intervenirala s konjenico, videti je bilo policijske pse. V policijskem sporočilu za javnost je zabeležena tudi uporaba gumijastih ("penastih") nabojev. Nekajkrat so kot "ninja želve" oklopljeni robocopi v široki vrsti (kordonu) agresivno izrivali demonstrante z javnega prostora; nekajkrat so jih nagnali v beg s pravim jurišem. Policisti so uporabljali telesno silo. Imamo ranjene in številne pridržane. Imamo fanta, ki so ga na trgu Zvezda policisti pretepli do nezavesti. Nekateri politiki (zlasti pa notranji minister) so bili z intenzivnostjo policijskega odziva na proteste zadovoljni in so policijo pohvalili. V prejšnjih dneh so – z nenavadnimi tviti in zmerjanjem policistov z mevžami – jasno pokazali, da si prav želijo, da bi policija pokazala zobe.
Mediji so poročali o tem, da so na nekaterih krajih protestniki v policiste začeli metati jajca in steklenice, menda celo kamenje in pirotehnična sredstva. Nekaj policistov naj bi bilo (lažje) poškodovanih. Na Celovško so protestniki privlekli nekaj smetnjakov.
Ne bom v celoti postavljal pod vprašaj teh poročil. Govoril pa sem z veliko verodostojnimi in zanesljivimi opazovalci protestov, ki so bili na licu mesta. Ogledal sem si veliko posnetkov. Menim, da je neprijavljeni shod potekal večinoma mirno, brez nasilja. Nasilje, nervozo in agresijo je po moji oceni v center Ljubljane prinesla predvsem policija. Da so se (redki) nasilneži pojavili tudi med protestniki, zagotovo drži – temu se je vedno zelo težko izogniti. To še ne pomeni, da bi torkov shod lahko pretežno označili kot nasilnega ali nevarnega.
Policija je uporabo (nezanemarljive) fizične sile utemeljila na več pravnih podlagah. Način, kako je policija te pravne podlage v konkretnem primeru razlagala, in kako ter zakaj je s silo razbijala torkov shod, po mojem globokem prepričanju kažeta na težko protiustavnost in nezakonitost njenega ravnanja.
Preberite še:
Eno življenje jim pomeni več kot rušenje ustavnega reda #kolumna
Vlada in policija si napačno razlagata zakon
Škandalozno in pravno nesprejemljivo je najprej že to, kako je policija razlagala 9. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Ta določba res dopušča, da policija ob veliki verjetnosti hujših kršitev javnega reda na zahtevo vlade z odredbo za največ sedem dni omeji ali prepove gibanje na določenih območjih, določenih krajih ali na javnih mestih. Vendar je odredba iz 9. člena ZNPPol, ki se nanaša praktično na vsakogar, t.i. predpis (splošni pravni akt), kar pomeni, da se mora, da bi obveljala, objaviti v uradnem listu. Tega policija ni storila. Videti je, da sploh ni izdala odredbe kot pisnega pravnega akta, ali pa ta ni bila razkrita javnosti (zaradi česar je tudi sicer predpisano sodno varstvo zoper odredbo nedostopno).
Vlada in policija sta 9. člen ZNPPol razlagali povsem napačno, češ da zadošča, da vlada v uradnem listu objavi nalog policiji, da "zaradi velike verjetnosti hujših kršitev javnega reda v Ljubljani, Bledu in Predosljah pri Kranju z odredbo omeji ali prepove gibanje na območjih, krajih ali na javnih mestih, kjer je to nujno za preprečitev hujših kršitev javnega reda, v obdobju od 5. oktobra 2021 do vključno 6. oktobra 2021". Potem pa naj bi policija na podlagi tega sklepa kar z nekakšnimi ustnimi ukazi usmerjala množico, kjer se ji zdi potrebno. Tako ne gre.
Policija je svoj nasilen nastop oprla tudi na svoje pooblastilo razpustitve neorganiziranega shoda iz Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ), ki vsebuje tudi upravičenje, da policija razžene tiste, ki se kljub pozivu policije ne želijo mirno raziti. Iz sicer nejasnega zakona izhaja, da lahko policija to naredi, če je prišlo do nasilja, motenja javnega reda, ogrožanja življenja, zdravja in premoženja, oviranja javnega prometa … ZNPPol v 72. členu policistom splošno dovoljuje, da uporabijo prisilna sredstva, če ustni ukaz ne zadošča za opravo policijske naloge (na primer vzpostavitve javnega reda, razpustitve javnega shoda, itd …). Prav tako smejo policisti po 64. členu ZNPPol pridržati osebo, ki moti ali ogroža javni red, če javnega reda ne morejo drugače vzpostaviti ali če ogrožanja ne morejo drugače odvrniti.
V konkretnem primeru torkovega shoda smo bili poučeni, da je policija shod razpustila zaradi neupoštevanja njenih ukazov, da naj "se ne ogroža varnosti prometa". Ker protestniki tega ukaza (in nasploh ukazov policije, da naj se razidejo) niso upoštevali, je policija proti njim uporabila prisilna sredstva. Tisti, ki so bili pridržani, pa naj bi motili javni red.
Proti taki utemeljitvi imam zelo resne ustavnopravne pomisleke. Suhoparna zakonska pooblastila ne obstajajo v pravnem vakuumu. V prvi vrsti je treba vedno upoštevati načelo sorazmernosti, torej načelo, da naj bo fizično nasilje oblasti uporabljeno le, ko je to nujno in sorazmerno. Izstrelitev nekaj sto nabojev ali granat solzilca (kakor hočete) to zagotovo v okoliščinah primera ni bila.
Preberite še:
Pahor, Janša in Stevanović so najboljši trio #kolumna
Izredno težko je opravičiti takšno uporabo solzilca
Sicer pa dejanj policije ne smemo opazovati razdrobljeno in se spraševati le, če je bilo opravičeno pridržati to ali ono osebo, vreči to ali ono granato solzilca … Bistvena je analiza torkove intervencije kot celote in to z vidika svobode zbiranja iz 11. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Varovana so sicer le mirna, ne pa nasilna zbiranja. Vendar je bistveno, da zgolj nespoštovanja policijskih ukazov in formalnih kršitev oblastnih prepovedi ("razidite se", "ne hodite po sredini ceste", "shod je v neskladju s PCT pogojem") ni mogoče šteti za nasilje protestnikov oziroma za legitimen razlog za takojšnje in brezkompromisno oblastno poseganje v ustavno varovano pravico do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj.
Trdno stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je, da kršitev formalnih pravil za izvedbo javnega shoda (npr. pravil o organizaciji in prijavi shoda) še ni zadosten razlog za njegovo razpustitev in prisilno razpršitev udeležencev. Ta je dopustna v primeru hujših kršitev javnega reda in če bi bilo sicer težko zavarovati javno varnost ter preprečiti nered in kazniva dejanja (glej na primer sodbo v zadevi Laguna Guzman). Izredno težko je z vidika EKČP opravičiti nediskriminatorno uporabo solzilca v okoliščinah, ko ni mogoče ločiti protestnike od naključnih mimoidočih (Süleyman Çelebi in drugi).
Prav tako zgolj izolirano in sporadično nasilje nekaterih udeležencev shoda ni dopusten razlog za preprečitev izvedbe shoda in za široko ter nediskriminatorno uporabo policijske sile proti protestnikom, ki na javnem mestu izražajo nestrinjanje z oblastjo. Policija se mora potruditi nevtralizirati in izločiti prav tiste posameznike, ki so nasilni, če je to mogoče (v torek jih je bilo zelo malo, torej je to bilo mogoče). Kot pravi ESČP v primeru Zakharov in Varzhabetyan, mora policija izkazati določeno mero potrpljenja in tolerance, preden poskuša razpršiti množico, ki ni grožnja javnemu redu in ne izvaja nasilja.
Slovenija se bo ob taki nasilnosti policije začela kmalu pojavljati v sodbah ESČP – ob boku Rusiji in Turčiji.
O avtorju:
Igor Vuksanović je ustavni pravnik.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
