Na Aljaski smo videli podložnika Trumpa, ki je klečal pred gospodarjem Putinom

"Prosim, ne pritisni tistega gumba. Hvala!" - moto srečanja Bush-Putin v Sloveniji (2001)

Pred malo manj kot četrt stoletja se je na Brdu pri Kranju pisala zgodovina. Prvo uradno srečanje predsednikov Združenih držav Amerike (ZDA) Georga W. Busha in Rusije Vladimirja Putina je potekalo v času svežine in optimizma. Temna doba diktatur je bila končana, zgodovina se je zaključila in začenjalo se je novo obdobje svobode, napredka in vsesplošne blaginje.

Oh, kako sladek je bil spanec naivneža. Vmes nas je realnost večkrat ugriznila v zadnjo plat in tudi druge, še bolj občutljive dele telesa. Na tleh javskamo, medtem ko se novi stari predsednik ZDA in večni predsednik Rusije znova srečujeta, tokrat na Aljaski.

Senilni državnik ne ve, da je podložnik

Srečanja predstavnikov dveh velesil se odvijajo na nevtralnem terenu, nekoč je to bila Slovenija. Sedaj je to ameriška zvezna država, ki jo ima Rusija za svojo. Leta 1867 jo je cesarska Rusija prodala in sedaj jo Rusi želijo nazaj. Vrh obeh predsednikov zato ni srečanje dveh državnikov, temveč srečanje podložnika, ki mora pred gospodarjem upogniti koleno in mu ponovno priseči zvestobo.

Spodrsljaji se podložniku kar vrstijo. Sprva je govoril, da gre na srečanje v Rusijo, ne na Aljasko. Lahko gre za napredovalo demenco ali napoved, kaj vse je pripravljen prodati v zameno za dovolj veliko osebno korist. Osvobodil bi Moskvo in Leningrad, ki je že več kot 35 let ponovno Sankt Petersburg. V resnici ni podložnik, ampak bo s carinami prisilil Rusijo v mir v Ukrajini! Kako bodo visoke carine vplivale na gospodarstvo države, ki praktično ne trguje z Ameriko, je pretežko vprašanje.

Vse bolj senilni državnik niti ne ve, da je podložnik. Ima se za pomembneža, toda v resnici se mu smeje že ves svet. Nekateri ga še vedno kujejo v zvezde, toda koristi ima le peščica dobro povezanih posameznikov. Korupcija, zlorabe sodnega sistema za pregon političnih nasprotnikov in metanje blata vsepovsod so stalnica.

Preberite še:
Kaj imajo skupnega ljubimca s Coldplaya, skrivači Epsteinovih seznamov in Državni svet

Z obljubami prišli na oblast, nato težave pometli pod preprogo

Svet je zašel. Zašel je v Rusiji, v Ameriki in na Kitajskem. Madžarska, Venezuela, Turčija in še bi jih lahko naštevali. Vse to so države, ki so v obdobju, ki smo mu nekoč rekli konec zgodovine, izgubile smer in zatavale v čeri samodržcev, ki jim je lasten ego pomembnejši od domovine.

Zgodbe vseh teh držav so na nek način podobne. Samodržec je na oblast prišel s polnimi ustmi kritik sistema in obljubljal, da bo odpravil vse napake, rešil korupcijo, zakrpal proračunsko luknjo, razrešil primanjkljaj delovne sile, pregnal tuje priseljence, ukinil inflacijo in uvedel vsesplošno blagostanje. Vse bo rešeno na nek skrivni način, ki bo razkrit, ko bo prišel na oblast.

Skrivnega načina seveda ni. Samodržec bo rešil težave, kako oddvojiti davke od države in jih na tak ali drugačen način spraviti v svoj žep in v žepe svojih zvestih podpornikov. Težave bo pometel pod preprogo. Če bo kdo kaj preveč piskal, se ga bo utišalo. Pogost način je, da politični zaveznik preprosto kupi kritični medij in ga naredi za svojega.

Preberite še:
Tovariš Mahnič, na parkirišča smo dali protiletalske topove, v vrtce pa metalce plamena!

V njem vidijo odrešenika in božjega odposlanca na zemlji

Druga pomembna točka je, da se opozicija ukvarja predvsem z napakami lastnih kandidatov. Podložnik ni prišel na oblast zato, ker bi bil boljši kandidat. Na oblast je prišel, ker opozicija preprosto ni bila prepričana, da bo ženska, kaj šele temnopolta ženska, resnično dobra predsednica. Namesto, da bi se ukvarjali s tem, kaj se bo zgodilo, če še enkrat dobijo najslabšo možnost na oblast, so se ukvarjali z vprašanjem, ali ima protikandidatka morda le preveč napak.

Podložnik te težave ni imel. Njegovi podporniki v njem vidijo odrešenika, božjega odposlanca na zemlji, ki bo v državo vrnil red, pravico in Božjo voljo. Venezuelski satirični časopis Bipolarna Kapibara se je pred leti odločil, da njihove socialistične vlade ne bodo več obravnavali, ker da se o njej ne da več pisati satire. Žal je do tega zdaj prišlo tudi drugje.

Zveni znano? Tudi pri nas imamo kandidate, ki že izpolnjujejo pogoje za upokojitev in bi radi vladali. Nekateri od teh dobro vedo, na kakšen način lahko demokracijo prisiliš, da izvoli diktaturo. Ali pa so domači oboževalci ameriškega podložnika. 

Preberite še:
Zakaj častilci domobranstva nikoli niso izumili slovenskega Thompsona

Politike je potrebno menjate, tako kot otroške plenice

Podobnosti so tudi z volilnim telesom. Podporniki ene strani politike se raje ukvarjamo s slabostmi svojih kandidatov in se sprašujemo, ali je upravičeno, da predsednik vlade od ministrice zahteva izpolnjevanje koalicijske pogodbe ali pa gre morda za zlorabo uradnega položaja.

Podporniki druge strani se s tem ne ukvarjajo in tudi ne vidijo nobene težave, če minister za notranje zadeve policiji daje neposredna navodila, naj zaplini mirne protestnike.

Največja moč in hkrati največja šibkost podpornikov prve strani politike je, da od svojih kandidatov zahtevamo integriteto. To pomeni, da bomo politike menjali, kar je dobro. Toda hkrati to pomeni, da tu in tam dopustimo, da na oblast pridejo napačni ljudje, katerih cilj je uničiti demokracijo in jo zamenjati z vladavino po lastni podobi in sličnosti. V imenu enakopravnosti in reševanja države, kajpada. Metode so prežvečene, kandidati pa tudi.

Politike in otroške plenice je potrebno menjati redno - in to iz istih razlogov. Dva mandata jih lahko pustimo, po tem pa rado pride do vnetja.

Preberite še:
Gledamo moralni bankrot slovenske populistične desnice

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.