"Če nasprotnik dela napako, ga pri tem ne smemo motiti." - Napoleon I. Bonaparte, francoski general in cesar
V Franciji, deželi, ki nam je dala večtedenske kolesarske dirke, izvrstno hrano, več kot 200 vrst sirov, rujno kapljico, bajonet in giljotino, danes poteka drugi krog predčasnih parlamentarnih volitev. Zmaga se nasmiha skrajno desnemu Nacionalnemu zboru, stranki s številnimi zgodovinskimi predhodniki in prijatelji v tujini. Pred desetletji je norveškemu krilu te iste stranke poveljeval Vidkun Quisling, po katerem še dandanes poimenujemo nacionalnega izdajalca: kvizlinga.
Dolgoročni uspeh stranke je dokaz, da je strategija macole v politiki lahko še vedno učinkovita. Nacional-socialistična delavska stranka Francije, kot so se nekoč imenovali, namreč nima predvolilnega programa kot takega. Njihov uradni predsednik je lutka, katere najgloblji govor do sedaj je bila izjava, da nasprotuje porokam gejev in muslimanov. Ponujajo ogromno kritik obstoječega sistema, kar vleče volivce. Kar jim manjka, so rešitve.
Plodna tla za razvoj skrajnežev, ki sodijo v nižji razred osnovne šole
Gre za skupno točko desničarsko-populističnega stroja, ki v duhu časa koraka dalje. Našo družbo, v Franciji, Sloveniji, Evropi in po svetu že dalj časa pestijo težave, ki jih ne znamo rešiti. Nizka rodnost, dražje življenje, pomanjkanje delovne sile, gospodarski sistem, ki spet služi predvsem bogatim, kriza, epidemija, celo vojna. Že skoraj dve desetletji stopicljamo iz krize v krizo in ne najdemo poti ven, kar so plodna tla za razvoj skrajnežev. V Franciji je to Nacionalni Zbor, v ZDA se gibanju reče MAGA, pri nas ima kratica tri črke in tako dalje.
V vseh teh primerih kot tudi v številnih drugih je zgodba do pičice enaka. Skupina ambicioznih ljudi, ki s svojim znanjem in sposobnostmi sodi v katerega izmed nižjih razredov osnovne šole, se odloči, da bi tudi oni radi bili pomembni. Zberejo se okoli karizmatičnega voditelja in napovedo vojno sistemu, kritizirajo, pljuvajo in zaničujejo vse ostale. Z macolo bi razbili vse, kar je bilo prej, ker je vse slabo, gnilo in pokvarjeno.
Vsem tem gibanjem je enako še eno: nikoli ne povedo, kako bi zgradili nazaj nekaj lepšega in boljšega. Zelo lahko je najti težave, ki so jih zakrivili drugi. Dosti težje je poiskati rešitve, ki so boljše od predhodnih. Še veliko težje je take rešitve vpeljati in jih potem izpostaviti kritikam ostalih, kajti osnovnošolska sposobnost je ostala in ta ne zadošča za reševanje kompleksnih težav.
Ravno v teh dneh se govori o zapiranju TEŠ6, projekta, ki je stal več kot milijardo evrov in za katerega se je ves čas vedelo, da nikoli ne bo donosen. Glavni akterji se nam še dandanes prodajajo kot edini kredibilni voditelji prihodnosti.
Tudi če bi imeli rešitve, jih ne bi vpeljali
V Franciji bo podobno. Zmaga kvizlinške stranke, če do nje seveda pride, Franciji ne bo prinesla boljše prihodnosti in ne bo rešila težav, ki tarejo to državo.
Ne samo, da rešitev niso sposobni spisati. Tudi če bi jih imeli, jih ne bi vpeljali, ker potem nimajo več tarče, v katero bi usmerili macolo. Strategija razbijanja, rušenja in požiga deluje le, dokler je še kaj steklenega, zidanega ali gorljivega. Ko tega zmanjka, je potrebno znati voditi in graditi, toda vsem desničarskim populistom moderne dobe dela težave celo gradnja s kockami znamke duplo.
Čas koraka dalje in mi z njim. Ne glede na rezultat volitev pred Francijo stoji vlakec smrti, z vzponi, padci, divjimi obrati, ki človeka zmedejo in ga silijo na bruhanje. Morda je del programa tudi robotski tiranozaver. Populistična desnica ne bo odnehala in si bo na vse kriplje silila pridobiti in obdržati oblast, ker je to duh časa, v katerem živimo.
Toda populistična desnica ne more zmagati, ne zares. Kdor ne obvlada kock znamke duplo, ne bo zmogel zgraditi Versaillesa v oblakih, ki ga Nacionalni zbor ob zmagi obljublja svojim podpornikom in volivcem.
Izbirajo med dvema oblikama poraza
V Sloveniji je populistična desnica prišla na oblast že trikrat: prvič je bila dejansko izvoljena, drugič in tretjič pa je na oblast zlezla tako, da je na svojo stran pridobila stranke, ki so volivcem obljubile, da z njo ne bodo sodelovale. Vse, brez izjeme, so že na smetišču zgodovine.
Enak vzorec vidimo povsod, kamor pogledamo. Strategija macole le redko deluje več kot enkrat. Vse nadaljnje zmage potrebujejo nenavaden splet okoliščin in pogosto vključujejo izdajo lastnega volilnega telesa, po domače bi temu rekli nateg. Volilno telo ni tako neumno, vsi prej ali slej ugotovimo, kdo nas vleče za nos in to kaznujemo na naslednjih volitvah. Tudi v primeru Francije bo tako.
Populistična desnica zato dejansko izbira med dvema oblikama poraza. Lahko izgubijo volitve in obdržijo strategijo macole, ki jim omogoča uničevanje države v zameno za dobro plačane državne službe. Lahko tudi dobijo volitve in se mestu in svetu izkažejo kot nesposobni tepčki, kar so vedno bili.
Resda živimo v času nesposobnežev. Toda tudi ta čas bo nekoč minil.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
