Zakaj je Hrvaška nova sanjska dežela naše podjetniške elite

"Poznamo tri vrste neresnic: laži, grde laži in statistiko." - Mark Twain (ameriški pisatelj in humorist, 1835-1910)

Zvonovi po vsej državi oznanjajo sveto vest, da je neto plača sosednje Hrvaške že nevarno blizu. Povsod sklicujejo svete maše, romarji že šilijo vile in grablje za pohod na Ljubljano. Slovenija ni več konkurenčna, saj so plače preveč obremenjene z davki in prispevki, pravi obrtno-podjetniška zbornica, ki ne skriva želje po bolj bogaboječi oblasti.

Vse zato, ker je po izračunih hrvaškega portala Lider povprečna neto plača v Sloveniji 1.577 evrov, medtem ko je hrvaška že 1.437 evrov. Razlika v bruto plačah je precej večja, ampak nas zanima tisto, kar dobimo na račun. In ta objava je dokaz, tako zbornica, da pri nas delamo nekaj narobe. Vse kaže na to, da moramo znižati davke, ker so naše plače preveč obdavčene. 

Je to res? Ali pa nam nekdo ne pove celotne resnice?

Preberite še:
Zakaj nam Kitajci poceni prodajajo avtomobile? Ker želijo spodnesti evropsko industrijo.

Na Hrvaškem poberejo več davkov, a manj vzamejo pri plačah 

Najprej je potrebno razčistiti, da gre za neto plače brez malice, vožnje in regresa. V Sloveniji so vsi trije dohodki neobdavčeni, medtem ko so na Hrvaškem predvsem neobvezni. Če nas skrbi, kaj dobimo na račun, je pač pomembno vedeti, kaj vse nam pripada poleg plače. Še posebej, ko nas nekdo skuša prepričati, da bi nam bilo bolje, če bi on plačeval manj davkov. 

Drug zanimiv podatek je, da je občutno večja razlika v medianski plači, ki znaša skoraj 300 evrov. Kaj to pomeni? Medianska plača je tista, ki populacijo deli na dva dela. Polovica plač je višjih in polovica nižjih. Večina Hrvatov torej prejme manj od opevanih 1.437 evrov, to številko pa nato zelo popravi precej manjša skupina dobro plačanih ljudi. Zaradi nižje obremenitve njihovih plač je Hrvaška postala zanimiva tudi za menedžerje in direktorje iz Slovenije.

Če nas zanima, kaj mi prejmemo na račun, so visoke plače premožnejših bolj slaba tolažba. Pozabljamo tudi, da je hrvaška vlada Andreja Plenkovića že poleti 2023 zvišala plačo 219 tisočim javnim in državnim uslužbencem. 

Kljub temu drži, da so davki na plače v sosednji Hrvaški nižji kot v Sloveniji. Tega ni mogoče zanikati, saj je razlika v bruto plači 26-odstotna, v neto plači (brez obveznih dodatkov) pa le okoli 10-odstotna. To je dokaz, da so davki pri nas odločno previsoki, kajne? Ja? Ničesar nismo spregledali. Zagotovo ne.

Tretja in morda najbolj nenavadna točka pa je, da po podatkih Evropske komisije davčno breme na Hrvaškem po zadnjih podatkih znaša 37 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), v Sloveniji pa 36 odstotkov. Na Hrvaškem torej poberejo več davkov kot pri nas, samo manj vzamejo pri plačah. Če to bere kak član zbornice, ki ne razume, bom napisal še drugače: več davkov poberejo drugje.

Preberite še:
Imejmo tako socializem kot kapitalizem. In nehajmo se obkladati s komunisti in elitami.

Hrvaška že ima davek na nepremičnine. Zakaj nam ni zgled pri tem? 

Ta kolumna ni oda o tem, kako je v Sloveniji boljše kot na Hrvaškem. Nikjer ni tako dobro, da ne bi moglo biti boljše, in dobre prakse je smiselno iskati povsod. Gre za kratko analizo izkrivljene slike, ki jo dobivamo od tako imenovanih podjetnikov v naši državi. Ljudje, ki zagovarjajo manjše obremenitve plač z davki, nasprotujejo neobdavčenemu osebnemu dohodku v obliki božičnice. 

Za davčni zgled, ker imamo previsoke davke, nam dajejo sosednjo Hrvaško, kjer so davki višji. Nasprotujejo uvedbam davkov na premoženje, s katerimi bi res lahko razbremenili plače. Medklic: Hrvaška je z januarjem uvedla davek na nepremičnine. Nasprotujejo vsem davkom in nam kot zgled dajejo državo, kjer so celotni davki višji – ker je tam davčna stopnja na nekaj, kar njim ustreza, nižja.

Zmotno bi bilo misliti, da skupina ljudi, ki se bori za nižje davke zase, a višje za vse druge, zasleduje interese nekoga drugega, ne pa svoje. To so nam dokazali že ničkolikokrat. So podjetniki in s tem ni nič narobe. Hočejo več denarja zase, ampak dobro. Tudi delavci si želimo več. Narobe pa je to, da bi ta denar vzeli drugim v imenu "višjega interesa".

Preberite še:
V našem zdravstvenem sistemu so črede svetih krav, ki jim je dovoljeno vse

Ali tudi na Danskem dušijo gospodarstvo z davki? Očitno ne.

Slovenija nima previsokih davkov, smo v povprečju držav Evropske unije (EU). Najbolje finančno in gospodarsko stoječa država v EU je Danska, ki ima tudi daleč najvišje davke. Davčno breme tam znaša čez 43 odstotkov BDP. Tudi oni dušijo gospodarstvo z davki in prispevki? Očitno ne. Lahko pa razmislimo, ali davke res pametno porabljamo. 

Subvencije slabo vodenim podjetjem in poslovnežem, ki se lotevajo projektov samo zato, da bi potegnili državni denar, so lahko bolje porabljene kot investicije v infrastrukturo, ki bo koristila vsem. Podjetniška zbornica tu molči, jasno. Prihranke pri varčevanju pogosto vračamo z obrestmi, recimo ko država zaradi tega izgubi učinkovit sodni sistem, kar je nekaterim morda celo všeč. 

Bodimo iskreni. Davčni odpustki najbogatejšim še nikoli niso obrodili zgodovinskih dosežkov. Malo je civilizacij, ki se jih spominjamo po velikanskih zakladnicah njihovih bogatašev. Precej več zgodovinskih dosežkov je posledica dobro porabljenih davkov.

Vse to so dejstva, ki jih podjetniška zbornica pozna. Njihov cilj je jasen: zase hočejo več, naj stane, kar hoče. Cilj je načeloma legitimen, toda zavajanje s citiranjem statistik brez primernega konteksta ni legitimen pristop. Če hočejo več zase, naj nam povedo, kaj potrebujejo za večjo produktivnost. Ne samo, da gonijo mantro, naj jih manj obdavčimo.

Podjetniška elita nas pelje v Angolo. Bodimo raje Islandija.

Zbornica naj torej pove, kateri javni projekti so tisti, ki bodo prinesli dodatne investicije v državo. Kaj potrebujemo, da bomo bogati kot Danska? Država jim bo zagotovo hvaležna za nasvete. 

Recept za uspeh ni skrivnost. Uspešne države so tiste, ki vlagajo v svoje državljane, jim omogočijo kvalitetno izobrazbo. Poskrbijo, da imajo kje živeti in dobijo potrebno zdravstveno oskrbo. Uspešne države nato zagotovijo predvidljivo, stabilno okolje, kjer vladajo zakoni in pogodbe, nad katerim bdi učinkovit sodni sistem.

Samo to in nič več naredi razliko med Islandijo in Angolo. Ena ima nafto, druga pa je ena najbogatejših držav na svetu. Obubožani koloniji sta bili do nedavnega obe, le da je ena vložila denar vase in druga v elito. Katera je naredila prav in katera narobe, lahko sklepamo po tem, iz katere prihajajo priseljenci. 

Želje, če ne kar zahteve slovenske finančne in podjetniške elite, so pot v Angolo. Bodimo raje Islandija. Rešitev težav nelegalnih priseljencev s tem, da smo država, kjer se ne ustavijo niti najrevnejši begunci, je namreč odločno predraga.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.