V tišini, daleč od oči javnosti, utrujene od meseca dni karantene in skrbi za lastno prihodnost, je vlada Janeza Janše včeraj sprejela odločitev, zaradi katere so šampanjce odpirali v – Zagrebu.
Miha Pogačnik, novi šef vladne službe za zakonodajo, namreč ni zgolj "rutinsko imenovanje" ali eden od ambicioznih pravnikov, ki bi si na tej funkciji gradil kariero. Gre za nekakšnega izgubljenega sina slovenske zunanje politike, ki je pred slabim desetletjem v večnem sporu s Hrvaško zamenjal stran.
Že več let je Pogačnik oster nasprotnik spoštovanja arbitražne razsodbe, ki jo je nekoč zagovarjal. Če so nekoč srbski mediji pokojnega Rahmana Morino, Beogradu naklonjenega šefa kosovske partije, opisovali kot "poštenega Albanca", je Pogačnik "pošteni Slovenec". Je tisti pravni strokovnjak, ki ga hrvaški provladni mediji najraje pokličejo v njegovo vilo v Opatijo, ko želijo slišati še drugo mnenje.
Čigav igralec bo Miha Pogačnik?
Večna enigma je, ali Pogačnik kot strokovnjak, ki ga "je mogoče kupiti, ne pa podkupiti", vlogo zvočnika uradnega Zagreba igra brezplačno ali ne. A zdaj ne gre več le za novinarsko radovednost ali kaprico nevoščljivcev, ki drugače kot Pogačnik nikoli niso državi svetovali za 5200 evrov na mesec.
Pri vprašanju, kaj je Pogačnik imel in kaj še ima s Hrvati, smo od včeraj na terenu nacionalne varnosti.
Slovenija bo v času vlade Janeza Janše raje v drugi skupini – med državami, ki v ključnih točkah političnih, ekonomskih in nacionalno-varnostnih struktur same sebi (ne)namerno vrtajo luknje.
Ne gre "le" za arbitražo. Navsezadnje lahko Pogačnikovo imenovanje gledamo kot prvo konkretnejšo uresničitev napovedi ministra za zunanje zadeve in depeše o komunističnih medijih Anžeta Logarja, ki na zaslišanju v državnem zboru ni izključil možnosti dvostranskih pogovorov s Hrvaško. Gre še za precej več.
Ni namreč skrivnost, da ima hrvaški kapital že od razpada slovenskih tajkunskih mrež velikanske interese v naši državi. V zadnjih letih se osredotoča na tri fronte: trgovino, živilsko industrijo in zavarovalništvo. Na denarnem toku Mercatorja stoji ali pade finančna sanacija koncerna Fortenova, "novega Agrokorja", ki bi za seboj potegnil celotno Hrvaško.
Čigav igralec v tem boju bo Pogačnik? Kaj bo odgovoril Zdravku Počivalšku, če bo ta vladno službo spet prosil za pravno pomoč pred novim naskokom na Mercator, največje slovensko podjetje?
Si Slovenija v ključne strukture vrta luknje?
V mednarodni skupnosti je mogoče države razdeliti v dve skupini. V prvi so tiste, ki plujejo v isto smer ne glede na zamenjavo oblasti.
Te branijo lastne interese, svoj vpliv izvažajo v druge države, domača podjetja pa ščitijo pred tujimi špekulanti in vohuni. Ena takšnih držav je Nemčija, ki je takoj po izbruhu epidemije COVID-19 napovedala, da bo lastna podjetja, prizadeta zaradi ekonomske krize, ščitila pred razprodajami kitajskemu in drugemu kapitalu.
Slovenija bo v času vlade Janeza Janše raje v drugi skupini – med državami, ki v ključnih točkah političnih, ekonomskih in nacionalno-varnostnih struktur same sebi (ne)namerno vrtajo luknje.
Pred dnevi je tako vlada na čelo Sove prvič v zgodovini (če odštejemo dvomesečni mandat Silvana Jakina davnega leta 1993) imenovala odvetnika. Janez Stušek ni oseba, ki bi imela kakršne koli izkušnje z nacionalno varnostjo. Alarmi bi morali zazvoniti ob seznamu nekaterih njegovih strank. Recimo ob srbskem tajkunu Miodragu Kostiću, ki ga je Stušek zastopal pri njegovih pritiskih na posamezne slovenske medije.
Kostić ni običajen poslovnež, ampak ena najbogatejših oseb z Balkana, ki že nekaj let v Slovenijo seli svoje, na videz neomejene kapitalske vire. Z desetinami milijonov evrov si pri nas ne kupuje le hotelov, bank, letališč, nepremičnin in terjatev, ampak tudi moč in vpliv. Že v teoriji bi morali biti njegovi kapitalski prilivi pod drobnogledom Sove.
Spet se lahko vprašamo: čigav igralec v tem boju bo Stušek? Kaj bo odgovoril Zdravku Počivalšku, če ga bo prosil za pomoč pri obrambi bodočega državnega turističnega holdinga? Bo stal ob strani in na Twitterju še naprej delil objave skrajno desnih mednarodnih portalov ali novice, kot je recimo, da je italijanski fašistični organizaciji Casa Pound na sodišču uspelo premagati Facebook?
Banane in prtički. Domoljubje in farsa.
Na eni strani imamo tako vladno stranko, ki ljudi v času epidemije poziva k izobešanju zastav na domove in bolnišnice. Slovenijo je prelepila s plakati, v katerih se zahvaljuje "vsem po spisku".
Njen predsednik piše domoljubne verze, njegovi privrženci pa se hranijo z njegovim kultom osamosvojitelja. Vsi pokajo od domoljubja, ko nas prepričujejo, da za obrambo južne meje pred migranti (in seveda virusom) potrebujemo vojsko z izjemnimi pooblastili.
Na drugi strani ista vladajoča stranka v nevidno jedro vlade postavi osebo, ki se lahko izkaže za "mančurijskega kandidata" Hrvaške.
Njen predsednik si za vodenje Sove izbere odvetnika, ki je delal za srbskega tajkuna in pomagal madžarskemu Molu pri ogledovanju Petrola. Njene medije financirajo podjetja iz kroga Viktorja Orbana, ki v Sloveniji vidi pridruženo članico višegrajske skupine držav in idealno tarčo madžarskih ekonomskih, kulturnih in političnih interesov.
Vse skupaj je pravzaprav farsa. Državni sekretarji za notranje zadeve se ukvarjajo z bananami. Država nas pred virusom brani s prtički in gumicami. Prebivalci Slovenije, zaprti v domovih, čakajo na razumljive različice ekonomskih ukrepov, približen datum odprtja šol ali zeleno luč za igranje tenisa. Medtem Janševa vlada na dopisnih sejah na ključne položaje postavlja ljudi, ki zbujajo upravičene dvome o smeri, v katero pluje ta država.
Če sploh še želi biti država ...
