Orban ima zemljevide velike Madžarske. Mi pa madžarske časopise pod temelji Ljubljane.

To je bil dan, ko sta se, kot smo lahko slišali na Pop TV, srečali preteklost in prihodnost. Tam so bile kamere, Dunking Devilsi v starorimskih oblačilih in cel kup prestižnih gostov: od dveh ministrov slovenske vlade in direktorjev do prvega moža banke OTP, ki velja za enega od najbogatejših Madžarov. Vsi ti so obeležili začetek gradnje Emonike, bodočega malega mesta stanovanj, poslovnih stavb in hotelov na območju železniške postaje v Ljubljani. 

Nekakšen vrhunec slovesnosti ob zagonu projekta, vrednega več kot 400 milijonov evrov, je bila časovna kapsula. Tako so organizatorji poimenovali valjasto kovinsko škatlo, podobno orjaški termovki za čaj, ki so jo zakopali na območju bodočega gradbišča. Vanjo so zaprli predmete, ki naj bi bili "sporočilo prihodnjih generacijam". Ob repliki starorimske keramične posode, USB ključkom in zemljevidom Ljubljane pa se je v kapsuli našel prostor tudi za štiri časopise.   

Enega slovenskega in tri madžarske. 

Preberite še:
Viktor Orban riše zemljevide velike Madžarske, Slovenija pa je tiho

Madžarska časovna kapsula sredi Ljubljane

"Ja, in?" bodo rekli eni. Časopisi, pač. Drugi bi dejali, da so "cajtn'gi", zakopani pod zemljo, povsem nepomembni v primerjavi z aneksi, ki bodo tudi ta projekt verjetno podražili za več deset, morda celo sto milijonov evrov. 

Pomembno je le, da se gradi, bodo dodali tretji. Na novo železniško postajo smo v Ljubljani čakali skoraj 30 let. Četrti bodo spomnili, da je Emonika skupni projekt slovenske države, Slovenskih železnic in največje madžarske banke, ki bo sodelovala pri nejavnem delu, vrednem približno četrtino celotnega projekta. Zgradila bo tri stanovanjske stavbe, trgovine, hotel, podzemno parkirišče in sto metrov visoko poslovno stavbo.  

Vsi ti bodo imeli po svoje in na nek način – prav. Pa vendarle: včasih še tako navidez nepomembne simbolne geste povedo več, kot želimo slišati ali videti. 

Časovna kapsula je ena od takih gest. Če so kapelice na gradbiščih predorov, posvečene sveti Barbari, namenjene blagoslovu in varovanju delavcev, takšne kapsule niso ne talismani ne prinašalci sreče. Njihov edini namen je pustiti odtis časa za zanamce. Biti simbolna vez, najprej med sedanjostjo in prihodnostjo, nato med preteklostjo in sedanjostjo.

Preberite še:
Zato bi se morali bati Orbana in njegovih pomagačev 

Ko se zgodovina piše na novo

Kdor se je odločil pod gradbišče zakopati časovno kapsulo, verjame, da jo bodo ljudje našli čez dvesto, petsto, tisoč in več let, ko bo na mestu bodoče Emonike že zdavnaj zrasel nov projekt. S pomočjo predmetov iz kapsule bodo ugotavljali, kdo in kaj so bili njihovi predniki, kaj so počeli, kako razviti so bili, kateri jezik so govorili ... 

In tako bodo naši zanamci čez dvesto, petsto ali tisoč let sredi glavnega mesta Slovenije, ki se je v rimskih časih imenovalo Emona, pozneje pa Ljubljana, pod nekimi starimi temelji našli madžarske časopise iz leta 2025. Začudeno bodo gledali vanje, saj pred tem niso vedeli, da so tej deželi nekoč vladali Madžari.

V zgodovinskih virih, napisanih pred letom 2025, namreč o tem ni pisalo ničesar. V njih bodo naši zanamci našli Ilire, Japode, Kelte in Rimljane, pustošenja Hunov, Langobardov in Gotov, pa koroške vojvode, češkega kralja Otokarja II. in Habsburžane. Pa Napoleona in njegove Ilirske province, pa Avstrijce, italijanske in nemške okupatorje. Pa neko pozabljeno tvorbo, poimenovano Jugoslavija, in državo Slovenijo. 

Pri iskanju po arhivih umetne inteligence bodo ugotovili, da Ljubljani v vseh štiri tisoč letih zgodovine nikoli niso vladali iz Budimpešte. Nikoli od koliščarjev in Jazonovih Argonavtov naprej, med vsemi selitvami narodov, vojnami in imperiji, ki so prihajali, nad Emono, Laibachom, Lubiano ali Ljubljano nista plapolali madžarska in ogrska zastava. Tako je bilo do leta 2025, bodo sklepali naši zanamci. 

Ker, se bodo vprašali, zakaj bi domorodci v nasprotnem primeru madžarske časopise sploh zakopali pod temelje?

Preberite še:
Od kod milijoni za medije SDS in "Operacijo Makedonija"

Kako se bodo naši zanamci valjali od smeha

Zanamci bodo gledali te časopise, brskali po arhivih in spoznavali, da je nekoč na teh prostorih obstajala država, ki je zaradi lastnih zablod, tajkunskih in detajkunskih procesov, pohlepa njene politične, finančne in direktorske elite, lažnih domoljubov, ki so njen nacionalni interes zlorabljali za lastni grabež, in kruhoborskih janičarjev omogočila, da so njene strateške gospodarske vzvode prevzeli finančno-tajkunski imperiji iz drugih, ponavadi sosednjih držav. 

To je bila država, ki je celotno prehransko verigo prepustila največjemu prehransko-trgovskemu konglomeratu s Hrvaške, pomemben del domačega finančnega sistema največji bančni skupini na Madžarskem, najboljše lokacije v prestolnici pa kapitalu iz davčnih oaz. To je bila država, ki je nekoč paradna podjetja in banke prodajala krepko pod ceno. Država, ki je 20 in več let ugotavljala, kako naj upravlja z lastnim premoženjem, nato pa ostala brez njega. 

Zanamci bodo brali in se čudili. "Ali prav razumemo, da so zemljo, prehransko industrijo in trgovino dali v upravljanje in last tem, kako se jim je že reklo, Hrvatom, ki so imeli le nekaj deset kilometrov stran že svoje tovarne, trgovine in precej več zemlje, a tudi nekajkrat več dolgov? Kje je bila logika?" se bodo spraševali.

In potem bodo skupaj bruhnili v smeh: "Si predstavljate? V istem zgodovinskem obdobju, ko so v pisarni vladarja iz Budimpešte viseli zemljevidi velike Madžarske s Prekmurjem, ko se je ta skušal vpletati v njihove volitve, ko je stegoval prste po njihovi energetiki, edini morski luki in medijih, ko je – pazite tole – zet tega vladarja skušal kupiti njihove najboljše hotele, so ti sredi svoje države sami šli zakopavat še njihove časopise. Pa ti, kaj so že bili, aja, Slovenci ... no, ti so bili res rojeni za vazale drugih."

Ker to je bil dan, ko sta se srečali preteklost in prihodnost.