"Če greš v mestu na kavo in natakar živi več kot uro stran, ker je stanarina kje bližje absolutno predraga, nisi v mestu. Si v zabaviščnem parku." - s spleta
Predvolilna čorba dobiva nove in nove sestavine. Na desni se večinoma ukvarjajo z začimbami, kot je prerekanje med Ivanom in Anžetom ter borbo za glasove kmetov in upokojencev. Na levi so kot oblastniki primorani priskrbeti tudi kakšno užitno sestavino. Referendumskim predlogom se je tako ta teden pridružil predlog zakona o omejitvi kratkoročnih najemov stanovanj, predvsem prek spletnih platform, kot je AirBNB.
Ni skrivnost, da so bile nepremičnine vedno dobra naložba, toda kako dobra dejansko so, pokaže šele analiza cen nekoč in danes. Ni treba gledati strašno daleč v preteklost, arheologi in paleontologi tokrat lahko ostanejo doma. Cene nepremičnin leta 2017 so dostopne v javnem popisu in se zdijo za današnji čas kar malo smešne. Za stanovanje v Ljubljani ali Kopru smo takrat odšteli tretjino denarja, kot bi ga odšteli danes. Ne tretjino manj, za eno današnje stanovanje bi pred sedmimi leti lahko dobili kar tri stanovanja – in še krediti so bili cenejši.
Nedostopnost nepremičnin za srednji sloj v številnih mestih postaja vedno bolj akuten problem in po nekem čudnem naključju prednjačijo prav turistično najbolj obiskane občine. V turistično manj obiskanih delih države so cene še vedno visoke, a znosnejše. Tudi najemnine sledijo trendu, ponekod za enosobno stanovanje potrebujemo kar eno celo plačo na mesec. Vlada je iz tega potegnila zaključek, da bi morda namesto gradnje novih nepremičnin lahko tudi sprostila večje število investicijskih nepremičnin na najemniški trg.
Preberite še:
Ukradeni otroci: kako je Matej Tonin sunil delo policiji in SDS
Stanovanja se gradijo zato, da bomo v njih stanovali
Po eni strani se zdi predlog absurden. V zadnjih letih je povpraševanje po turističnih namestitvah bistveno preseglo siceršnjo ponudbo in le z mobilizacijo manj uporabnih stanovanj smo pritegnili trume turistov, ki v državi močno doprinesejo k gospodarskim uspehom. Te, roko na srce, potrebujemo.
Toda po drugi strani ima predlog tudi smisel. Stanovanjske nepremičnine so grajene zato, da bomo v njih stanovali, živeli. Stanovanjskih blokov se ne gradi, da bodo služili kot turistične namestitve. Za to gradimo določene komercialne objekte. Resda lahko stanovanjska nepremičnina služi tudi kot turistični namestitveni objekt, toda le redkokateri najemnik lahko ponudi mesečno najemnino, ki bo konkurirala, kar je za to pripravljen plačati turist, ki bo tam ostal le nekaj dni.
Kako velik delež inflacije cen nepremičnin je posledica kratkoročnega oddajanja turistov, žal – ali pa morda k sreči – ne vemo. Vsekakor so nepremičnine tako za kupce kot tudi za najemnike dražje, ker morajo tekmovati s turisti za omejeno število bivanjskih enot. Trenutno situacija tako ne koristi nikomur. Kdor želi nepremičnino za bivanje, bo zanjo plačal več, mnogo več, kot bi bilo to resnično potrebno. Kdor jo kupuje kot investicijo, pa tudi, saj sprejema bistveno večje tveganje, da se bo sistem oddajanja turistom nekoč podrl.
Omejitev kratkoročnega oddajanja je zato smiselna in nujna. Del nepremičnin se bo tako gotovo sprostil s trga turistične ponudbe na trg najema in prodaje. Toda tako sproščanje na dolgi rok ne more nadomestiti tistega, kar nam še resnično manjka: smiselne stanovanjske politike.
Preberite še:
Kenguru v togi ali zakaj Jaklič ne bi smel več biti ustavni sodnik
Pregrešno draga zabavišča, v katerih se igrajo premožni
Smiselna stanovanjska politika je nekaj, kar nam leva stran obljublja že kar dolgo. Pri nas je žal tako, da je gradnja stanovanj v celoti zaupana prostemu trgu, ki se, kako presenetljivo, osredotoča predvsem na najbolj donosen del trga. Nadstandardna stanovanja so že kar malo iz mode, zdaj se gradijo predvsem ekskluzivna in luksuzna. Če se to nadaljuje, bodo raji kmalu ponujali luksuzna stanovanja, medtem ko bodo bogatini kupovali samo še ultra top turbo nadluksuz.
Tako ne bo šlo. Omejevanje kratkoročnega najema nepremičnin za potrebe turističnega segmenta je obliž na nepremičninsko rano, toda obliž tu ne bo zadoščal. Rana je že tako globoka, da jo je potrebno zašiti. Če se bomo še malo obirali, bo potrebovala kirurško intervencijo. Potrebujemo stanovanjsko politiko, ki bo omogočila tistih nekaj tisoč novih stanovanj na leto za neprofitni najem, ki so jo levi obljubljali pred volitvami.
Hkrati se moramo zavedati, da neprofitni najem reši samo en del trga, saj obstaja kar veliko ljudi, ki si želijo dostopno nepremičnino tudi kupiti. Levica rada govori o neprofitnih stanovanjih, toda marsikomu to ni všeč in želi kupiti svoje stanovanje, ki bo usklajeno z njegovimi potrebami in željami. Te niso vedno marmorne stene, opaž iz ebenovine in rubini po tleh, marsikdo je zadovoljen tudi s stenami iz opeke, linolejem na tleh, da je le njegovo in si jo lahko privošči. Poleg sistema neprofitnih stanovanj potrebujemo tudi sistem, kjer se bodo gradile dostopne nepremičnine za prodajo. Resnično ni potrebno in tudi ne koristno, da vse nove soseske kar tekmujejo, kako bogat moraš biti, da lahko živiš tam. Potrebujemo tudi soseske, kjer si bo srednji sloj lahko omislil svoj dom.
Vse to nam manjka že od samostojnosti dalje. Mesta, ki delajo samo za dobiček in luksuz, počasi izgubijo svojo dušo in se spreminjajo v zabaviščne parke. Ne smemo dovoliti, da najbolj zaželjeni kraji v državi – Ljubljana, Koper, Bled in še kaj – postanejo pregrešno draga zabavišča, v katerih se igrajo premožni, navadni ljudje pa pretvarjajo, da so kaj več kot statisti v igri denarja.
Preberite še:
Če smo na referendumu odločali o RTV, pa dajmo še o evtanaziji
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
