"Če bi se vsi o vsem strinjali, ne bi potrebovali referendumov." (grški politik Georgios Papandreou)
Polarni mraz, ki je zajel naše kraje, je dodobra ohladil tudi državnozborsko navdušenje nad vladavino ljudstva. Obetalo se nam je ne super, ampak megareferendumsko leto. Letos naj bi tako odločali o zakonu o evtanaziji, o legalizaciji konoplje, drugem bloku Jedrske elektrarne Krško in uvedbi preferenčnega glasu. Polarni mraz je vsaj začasno te ideje ohladil.
Prvi v službi Ivana, tako imenovana opozicija v parlamentu, si je na vse kriplje poskušala preprečiti vsaj dva izmed načrtovanih referendumov: o evtanaziji in o legalizaciji konoplje. Po njihovo sta ti dve ideji tako fuj in kak, da si odrasli državljani o tem ne zaslužimo odločati. O tako pomembnih vprašanjih, kot sta življenje in smrt, ter o tem, kaj smemo dajati v svoje telo in česa ne, lahko odločajo samo odrasli, zreli, dostojanstveni, inteligentni in dobro izobraženi poslanci v državnem zboru.
Ni še tako dolgo, ko so Prvi v službi Ivana goreče zagovarjali neposredno demokracijo na vseh ravneh. Pred letom in pol, konec leta 2022, smo tako imeli kar tri referendume naenkrat – o dolgotrajni oskrbi ter dva, ki so jih Prvi zahtevali sami: o vladi in o RTV. O tem, kako naj se odrasli, dostojanstveni gospodje politiki organizirajo, da bodo lahko učinkovito vodili državo, smo morali odločati državljani. O tem, pod kakšnimi pogoji in kdaj nam bo dovoljeno končati življenje, bi radi odločali samo oni.
Narobe svet? Ne, zgolj komedijantsko začinjen politični teden.
Preberite še:
Strelski pohodi po šolah, ki jih ni bilo
Če si ne zaupamo, oddamo glas proti
Stranka, ki nam je v času svojega obstoja zakuhala približno polovico vseh referendumov in nam postregla z najbolj nekoristnimi referendumskimi vprašanji sploh, zavrača referendume o vprašanjih, ki se tičejo čisto vseh, samo politikov ne. Razumem in strinjam se, da mora biti vprašanje evtanazije vedno vsaj malenkost sporno, da se prepreči morebitne zlorabe s strani dediščine željnih, neučakanih svojcev. Toda ravno zato je o tem vprašanju potrebno odločati o referendumu - če si ne zaupamo, to prepričanje lahko izrazimo na referendumu tako, da oddamo glas proti.
Podobno lahko zapišemo tudi o vprašanju uporabe konoplje. Če si ne zaupamo, če nas skrbi, da je prenevarna in bo uporaba konoplje povzročila socialni kaos, poulične spopade, potrese, izbruhe vulkanov in še recesijo za povrh, lahko na referendumu glasujemo tudi proti. Toda zavrniti možnost odločanja o takem vprašanju v parlamentu, sploh z infantilno obstrukcijo seje, meče senco dvoma o tem, kako odrasli in zreli so nekateri poslanci v državnem zboru.
Referendumi niso vedno dobra stvar. Vprašanja, ki zadevajo posebej škodljive politične točke, so vedno nevarna. Referendum o vladi je bil na primer povsem zgrešen primer tretjerazrednega populizma, toda opozicija ga je izsilila in izbire nismo imeli. Pri RTV je šlo samo za nagajanje in zavlačevanje, ker jim ni bilo všeč, da ne bodo več imeli strankarskega propagandnega aparata na javne stroške. Z referendumom so to vsaj malo upočasnili.
Moč v roke navadnim ljudem
Pred davnimi leti smo imeli tudi referendum o oplojevanju samskih žensk, kjer smo v resnici odločali, ali bomo istospolno usmerjenim ženskam dovolili umetno oploditev. V čem se to tiče ostalih državljanov, ne vem, zakaj bi bila to stvar politike, tudi ne, toda ti isti ljudje, ki bi nam zdaj preprečili odločanje o veliko večjih stvareh, kjer gre dejansko o vprašanju zaupanja: ali si zaupamo s tem ali ne? O evtanaziji seveda moramo imeti referendum, to ni vprašanje, ki bi ga človek lahko zaupal politiki. Če smo na referendumu odločali o tem, ali so istospolno usmerjeni polnopravni članici skupnosti ali ne, je referendum o evtanaziji že stvar dobrega okusa.
Toda politika gre naprej in mi z njo. Referendume bomo vseeno imeli, nekateri politiki namreč imajo toliko v glavi, da razumejo, o katerih vprašanjih res moramo odločati vsi. Tretji referendum bo o uvedbi preferenčnega glasu, kjer bi volivci lahko odločali, kateremu poslancu znotraj stranke bi oddali svoj glas. S tem bi volivci dobili nekaj vpliva nad tem, katere izmed strankarskih kandidatov želimo videti v parlamentu. Namesto Ivanovega Ivana bi tako lahko bil izvoljen njegov sosed Kljukec Fido, čeprav sta v isti stranki in zagovarjata iste stvari. Preferenčni glas bi vzel nekaj moči iz izobraženih, odraslih rok politike in jo podal nam, navadnim ljudem.
Trikrat lahko ugibamo, kdo je bil proti predlogu. Nagrad za pravilne odgovore je žal že zmanjkalo.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
