Petek, 13. oktobra, v krščanstvu velja za posebno mračen dan. Leta 1307 so ravno na ta dan z izdajo padli vitezi Templjarji, kar je ena od možnih razlag, zakaj še danes petki trinajstega veljajo za nesrečne dni. Tako bržkone ni naključje, da je Katoliška mladina ravno na petek, trinajstega oktobra leta Gospodovega 2023, organizirala javno molitev v središču Ljubljane, kjer so molili za domovino, za zveličanje njenih duš in posebne namene. Običajno posebni nameni za navadno mašo v cerkvi stanejo 20 evrov, cenik za javno mašo ni bil objavljen.
Katoliška mladež je z javnim klečanjem in 20-minutnim ponavljanjem nekaj najbolj znanih molitev v strukturi Rožnega venca poskušala ustvariti vzporednico med sabo in med neko drugo parado, ki se vsako leto odvije po mestnih ulicah in moti predvsem največje verske gorečneže: s Parado ponosa. Krščanska mladina si srčno želi opozoriti na ogroženost krščanske vere in poskuša normalizirati krščanstvo - na enak način, kot si Parada ponosa prizadeva normalizirati istospolno usmerjenost.
Pri tem je krščanska mladina nekaj spregledala.
Koga sploh motijo duhovniki in križec okrog vratu?
Kaj imajo skupnega imena krajev Šentvid, Šentjakob, Šempeter, Šentpavel in podobni? Predpona Šent- ni naključje, gre za transformacijo predpone "sveti". Vsak Šentvid je bil nekoč Sveti Vid, kar smo skrajšali v St.Vid, kasneje Šentvid. Sveti Jakob, Sveti Peter, Sveti Pavel in drugi seveda niso črti in niso bogovi nad oblaki. Gre za svetnike rimokatoliške cerkve, ki je v Sloveniji poimenovala številne kraje.
V državi imamo posvečenih skoraj 3.000 cerkva in kapel, ki vsak dan vasi, mestu in svetu sporočajo, da morajo verniki k maši. Mimogrede, cerkveno zvonenje je izključeno iz definicije hrupa in nas zato ne sme motiti. Javna televizija redno prenaša rimokatoliško bogoslužje, nekaj časa celo na prvem programu. Imamo več radijskih postaj s pretežno verskimi vsebinami. Nekatere so komercialne, toda eno prisilno financiramo z RTV prispevkom. Menihi, nune in preostali božji delavci se lahko brez strahu sprehajajo po ulicah. Zaradi svoje oprave so deležni spoštovanja, ne pa česa drugega.
Vzporednica, ki jo Katoliška mladina vleče z gibanji LGBT, ni nič kaj vzporedna. V resnici je povsem pravokotna. Nihče ne napada otrok, ker hodijo v cerkev in k verouku. Rumeni jopiči se ne zbirajo pred cerkvami, ker bi se radi malo bunkali z verniki, da morajo ti bežati skozi zadnja vrata ven. Križec okoli vratu, ki ga vernik nosi nad obleko, bo motil samo vampirje in še to ne čisto vseh.
Preberite še:
Smo v dobi populistov, ki sejejo strah. Uprimo se jim. #kolumna
Ogrožena ni Cerkev, ampak njen dominantni položaj
Krščanstvo, sploh rimokatoliška cerkev, je od vekov zažeta v vse pore naše družbe. Ali je to dobro ali slabo, je stvar debate. Toda dokler javne trge vseh večjih krajev dominira podoba lokalne cerkve, katedrale, bazilike ali kakega drugega rimokatoliškega svetišča, dokler ima cerkev pri nas poseben priviligiran položaj v javnih medijih in tudi javnih financah, ne moremo trditi, da je rimokatoliška veroizpoved v Sloveniji ogrožena. Ogrožen je morda njen dominanten položaj v družbi, toda to ni vzporednica z istospolno usmerjenimi.
Mladiči verniki bijejo nek boj, toda to ni boj za njihovo vero in tudi ni boj za sprejetost svoje vere v družbi. Bijejo boj za moč in vpliv verske organizacije, ki ji pripadajo. Boj ne pripada njim, zmaga katoliški mladini ne prinaša ničesar, s porazom ne izgubijo nič. Javna molitev Rožnega venca ni posvečena domovini, posvečena je vplivu rimokatoliške cerkve na domovino skozi njene politične zaveznike v parlamentu in skozi uporabno mladino, ki ji služi v zameno za odpustke in prijazno besedo. Številni udeleženci, ki so vstali navsezgodaj zjutraj, da bi že ob pol sedmih zjutraj glasno molili na Kongresnem trgu, si morda svojo udeležbo predstavljajo kot pogumno žrtev za Kristusa in njegovo zmago nad zlom.
V resnici so se spet borili za Janeza in njegovo zmago nad pravno državo. Bijejo bitko, kjer njihova zmaga pomeni poraz domovine in zmago za privilegije enokopravnejših in izkoriščanje preostalih. Odkorakali so v boj za svoj prav, kjer se jim ne sanja, da "njihov" prav v prvi vrsti škoduje prav njim. Tako zavajanje je eden izmed razlogov, zakaj v Zahodnem svetu počasi, a vztrajno kopni zanimanje in navdušenje nad Cerkvijo in vero na splošno. Kdor jih enkrat spozna, jih ne prenaša več.
Preberite še:
Sovražnost in fanatična volilna baza - recept za katastrofo #kolumna
To ni boj za vero, ampak za oblast
Sržika problema ni enakopravnost in tudi ni zatiranje, niti istospolno usmerjenih ne. Glavni konflikt se bije za oblast, za nesveto alianso med (delom) Rimokatoliške cerkve v Sloveniji z delom politike, ki svoje usluge nudi najboljšim ponudnikom. Rimokatoliška cerkev lahko omenjenim politikom ponudi veliko število vernikov. Ti volijo kot na ukaz, v zameno za glasove politika Cerkev nato zalaga z denarjem, uslugami, denarjem, denarjem, zatiranjem skupin, ki jih Cerkev ne odobrava, in da, tudi denarjem.
Pojav sicer ni unikaten v zgodovini. V preteklosti je obstajala mogočna in napredna civilizacija, ki je bila v znanosti in tehnologiji daleč pred Zahodom. V določenem trenutku je nek verski voditelj prišel na idejo, kako bi razširil svojo oblast in organiziral tedenske javne molitve v svojem rodnem Bagdadu. Začelo se je pred približno 800 leti in je bil eden izmed razlogov za zaton nekoč naprednih Islamskih imperijev. Javne molitve niso začetek nečesa lepega. So začetek zatona napredne in mogočne civilizacije, ki bo čez toliko in toliko rodov znana predvsem po gojenju uničujočega fanatizma.
Janeza, Stanislava Zoreta in ostalih vpletenih to niti ne zanima. Zanima jih predvsem, kako se lahko na račun lahkomiselne mladine hitro zasluži. Če zaradi tega uničita prihodnost, pa nič hudega. Tako ali tako se vedno da vse zvaliti na komuniste.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
