Borut Pahor je daleč najuspešnejši slovenski karierni politik. Je edini, ki mu je uspel "hat trick" najpomembnejših funkcij. Vodil je vlado in parlament. Ob Milanu Kučanu je edini, ki je bil dva mandata predsednik republike. Pred tem je bil še dolgoletni predsednik stranke in evropski poslanec. Ob Janezu Janši je edina konstanta domače politične arene v zadnjih treh desetletjih. Vse to so nesporna dejstva.
Njegova politična pot simbolizira tako slovensko tranzicijo, ki je bila precej mehkejša od tistih v državah nekdanje vzhodne Evrope, kot globalno spreminjanje politike v "show". Pahor je bil nekoč najmlajši član zadnjega centralnega komiteja partije, nato njen "prenovitelj". Bil je šef vlade, ki je razpadla pod bremenom finančne in ekonomske krize. Kot predsednik republike je domačo politično areno prvi popeljal v svet populističnih kampanij in trivialnosti družbenih omrežij. V 30 letih se osebno ni vpletel v nobeno korupcijsko afero, res pa je, da se je kakšna zgodila tudi zaradi njegove pasivnosti. Beri: TEŠ6.
Zakaj torej ob Pahorjevem bleščečem življenjepisu trčimo ob nepredstavljivo zagato pri vprašanju, kakšna je njegova politična dediščina? In zakaj imamo še tik pred njegovim odhodom iz predsedniške pisarne občutek, da nečesa še vedno ne vemo?
Preberite še:
Gospod Pahor, kje ste bili leta 2021? #kolumna
Boruta Pahorja sta dva
Boruta Pahorja sta v resnici dva. Prvi je ljudski predsednik, ki je to funkcijo po lastnih besedah "odprl" množicam. Da je toliko let ostal v vrhu priljubljenosti, dokazuje, da je kot politik nekaj delal prav. Pahor št. 1 se dobro znajde tudi na terenu zunanje politike. Arbitražni sporazum s Hrvaško in proces Brdo-Brioni sta dosežka, ki mu jih nihče ne more odvzeti. V Evropi še vedno uživa velik ugled. V zlatih časih je znal biti kurir za diplomatska sporočila iz evropskih prestolnic na Balkan ali v Moskvo.
Toda obstaja tudi drugi Borut Pahor, preračunljiv in precej samovšečen politik, ki ga je izvršna oblast razgalila kot osebo s patološko težavo pri sprejemanju odločitev. To pomanjkljivost skuša nadoknaditi z igranjem na čustva: z retoriko "prevzemanja odgovornosti", opravičevanjem ali celo pokoro v obliki fizičnega dela. Pahor št. 2 je politik, ki ne mara moči, niti mehke ne. Ne želi biti moralna avtoriteta, ker bi se v tem primeru moral opredeljevati. Neprestano želi dajati vedeti, da nikogar ne ogroža. Raje se ljudem smili. S tem si vedno znova spretno kupuje odpustke za kikse, pa naj gre za slabe odločitve ali "miške" na maturantskih paradah.
A vsa ta forma, od "patosa" brez vsebine do lepih fotografij, se ne more šteti kot politična zapuščina. Na koncu namreč vedno sledi isto vprašanje: kje je bil ta naš simpatični predsednik ob vsej njegovi ljubezni do ljudi, zlatih ribic in Instagrama, ko ga je velik del teh istih ljudi najbolj potreboval? In tu je – žal - možen le en odgovor: ob Janezu Janši.
Preberite še:
Kje je Borut Pahor? Igra se z lego kockami #kolumna
"Avtoritarni" Golob in "povezovalni" Janša
Ni treba biti pretirano luciden za ugotovitev, da se je Pahor po zamenjavi oblasti naenkrat razcvetel. Vlado odkrito napada, česar prej nikoli ni počel. Če ga v obdobju 2020-2022 niso motili podrejanje medijev, metanje solzivca po Ljubljani, nedeljsko napovedovanje "lockdownov" na Twitterju, žaljenje vseh kritikov oblasti, bohotenje korupcije, sramotenje na mednarodnem parketu z "non paperji", zavezništvo z Orbanom in drugi ekscesi, je zdaj drugače. Borut Pahor se oglaša: ob prekinitvi pogodbe za boxerje, odpoklicu veleposlanika iz ZDA, osamosvojitvenem muzeju ...
Pozabite na fraze, da Slovenija "potrebuje družbeni konsenz", "predsednika vseh Slovencev" in "vlado, ki ji je treba dati čas". Borut Pahor v zadnjih mesecih odkrito igra po Janševih notah. Motijo ga zgolj posli in kadrovanja, ki posegajo v interesno sfero SDS. Ko je nekdanja opozicija proti Janševi vladi vlagala interpelacije, jo je Pahor vabil na pogovore, "ki jih je premalo". Zdaj ima do Janševih referendumov veliko več razumevanja. Ne zdi se mu prav, da se stigmatizirajo, saj jih dopušča ustava.
Še lani nam je Pahor razlagal, da v državi potrebujemo "večje soglasje politike glede bistvenih zadev", letos ga kljub evropski energetski krizi očitno več ne. Pahorja moti "vihravi značaj" Roberta Goloba, očita mu avtoritarnost. Medtem je Janša, ki je državo dejansko spreminjal v avtoritarnega vazala Budimpešte, po njegovem povezovalen. "Med covid krizo je skušal upoštevati različna mnenja," nas je prepričeval Pahor, zato pri Janši "nikakor ne moremo govoriti o uzurpaciji oblasti". Do Goloba nastopa pokroviteljsko, celo vzvišeno, do Janše zelo spoštljivo in - boječe.
Preberite še:
Objavljamo dokument o razdelitvi BiH, ki ga išče ves Balkan
Zakaj se Pahor še vedno boji Janše?
Enigma ostaja, zakaj Pahor to počne. Res iz strahu? Da se boji Janše, ni nobena skrivnost. Spomnite se, kako se je potil na soočenjih pred parlamentarnimi volitvami leta 2008. Pa kritike "stricev iz ozadja" in drugih manevrov, s katerimi si je leta 2012 kupil Janševe glasove za prvi predsedniški mandat. Pet let pozneje je - kot v znani basni - škorpijon pičil žabo. Pred volitvami 2017 je Janša javno "raztrgal" Pahorja. Glasove SDS je takrat želel usmeriti k Marjanu Šarcu, ki se ga je bal kot konkurenta na poznejših parlamentarnih volitvah.
Kljub temu je Pahor še naprej plesal po Janševih notah. Šarčeva vlada in njen predsednik sta mu povzročala vidno nelagodje, enako kot danes Golob, tretja Janševa vlada pač nikoli. A zdaj se njegov drugi mandat izteka. Če kdaj, Pahor danes res ne potrebuje več Janše, še najmanj njegovih glasov. Tudi s službo prek preostalih Janševih zvez v Evropski ljudski stranki (EPP) očitno ne bo nič. Skoraj žalostno je gledati, kako se Pahor v zadnjih dneh odkrito ponuja Tanji Fajon in SD. Odhod iz predsedniškega urada bi moral biti zanj olajšanje, osvoboditev.
Od kje torej še naprej ta Pahorjev strah pred Janšo? Lahko še tako poudarjamo osebnostne značilnosti obeh, njune občasne skupne interese, averzijo do Milana Kučana in generacijsko solidarnost dveh političnih veteranov, a še vedno ne bomo našli logične razlage za tako odkrito Pahorjevo nelagodje do Janše, cepljeno s politično servilnostjo. Četudi pustimo ob strani teorije zarote, je občutek, da v zgodbi o odnosu Pahor-Janša še vedno nekaj manjka. Da se je nekoč nekje zgodilo nekaj, kar ga je trasiralo za leta naprej. In da v mraku slovenske politike tiči njena največja skrivnost, ki jo bomo enkrat izvedeli.
Ali pa tudi ne.
