Gregorja Viranta že štiri leta ni več v politiki. Nekdanji predsednik državnega zbora, minister za javno upravo in predsednik propadle Državljanske liste (DL) jo komentira le še od daleč. Najraje na družbenem omrežju Twitter.
Ko je Matej Tonin v ponedeljek zvečer sporočil, da NSi ne bo šla v vlado petih strank leve sredine, ki bi jo vodil Marjan Šarec, je Virant sporočil, da gre za "modro odločitev, utemeljeno racionalno in prepričljivo". Morda tudi zato, ker je Virant v Toninu prepoznal sebe.
Virant je bil v slovenski politiki eden od ključnih igralcev med letoma 2011 in 2014. V obdobju, ko je Slovenija padla v drugo dno recesije in težave z mednarodnimi finančnimi trgi, je bil Virant prvi "novi obraz" in s tem začetnik fenomena, ki je volilni zmagi prinesel Zoranu Jankoviću in Miru Cerarju.
A Virant je plesal le tri poletja. V tem obdobju je DL sedela tako v drugi vladi Janeza Janše kot vladi Alenke Bratušek. Menjavala je tedaj že močno razklane tabore (takoj po volitvah 2011 se je o sestavi vlade pogovarjala tudi z Jankovićem).
V razgreti politični atmosferi se je Virant držal linije strogega političnega pragmatizma. Svoje odločitve je (pre)pogosto zavijal v celofan floskul o vsebini in zaupanju. Ni se mu izšlo. Volivce je s kupčkanjem utrujal. Začeli so ga dojemati kot politika brez vsebine - kot nekoga, ki si na vsak način želi le oblasti. Leta 2014 je DL razpadla in na volitvah dobila slabih 0,7 odstotka glasov.
Tonin kot Virant 2.0 – jeziček na tehtnici
Tedanji položaj Gregorja Viranta v marsičem spominja na trenutni položaj Mateja Tonina.
NSi ima danes v trenutni politični kombinatoriki vlogo jezička na tehtnici – tako kot DL dvakrat v letih 2012 in 2013. V rokah drži ključ do vlade, ki bi "presegala blokovske delitve".
Med obema strankama, NSi in nekdanjo DL, je precej razlik (tradicija in odnos do Cerkve), a tudi podobnosti: od liberalne ekonomske politike, naklonjene večji privatizaciji nekaterih podsistemov družbe (šolstvo, zdravstvo) do zelo dobre vpetosti nekaterih poslovnih omrežij v vodilne strukture. Obe prihajata s pola, na katerem je v resnici prostora le za enega velikega gospodarja, ki še ne snuje načrtov za umik.
Na tej točki ima Tonin isto težavo kot nekoč Virant: kako preživeti ali se celo okrepiti kot stranka zmernega desnega pola, ne da bi ob tem imela vlogo satelita, ki bi ga vodili s Trstenjakove?
Ljudmila Novak aprila 2016 na zborovanju na Trgu republike
Dobil je državni zbor in dve ministrstvi
Za zdaj ni videti, da bi se Tonin iz Virantovih napak česa naučil.
Po volitvah se je NSi znašla v na videz lagodnem položaju. Postala je partner, zaželen za vse vlade in mandatarje. V ekonomski terminologiji je lahko kot edina najbolj optimizirala svoje koristi. To je Tonin tudi storil. Ni počakal na red, ki ga je vnaprej določil predsednik republike Borut Pahor. Na pogajanja k Šarcu je šel, še preden je mandat za sestavo vlade dobil Janša.
Od levosredinskega petorčka je v pogajanjih iztržil zelo veliko: ob dveh ministrskih stolčkih, ki sta zelo pomembna za stranko in njene "botre" (zdravstvo in obramba), še celo položaj predsednika državnega zbora, resda bolj po zaslugi spopada Cerar-Brglez znotraj SMC. Spomnimo, na domala enak način, torej kot nekakšna nadomestna rešitev za odpravo blokade, je isti položaj leta 2011 zasedel Virant. Vse to je Toninu uspelo zgolj s sedmimi poslanci.
Ponudila se je priložnost za več. Vsaj na prvi pogled je imel Tonin v rokah zgodovinsko priložnost za – prosto po Marjanu Podobniku – "gradnjo mostov".
Česa Tonin (še) ne sme storiti
Zakaj torej s precej bogato bero povolilnega plena ni prišel na stranko in za vstop v Šarčevo vlado jasno zastavil svoje avtoritete predsednika?
Odgovor je jasen: ker tega (še) ne sme storiti.
Razlogi zato so notranji in zunanji. NSi je specifična stranka. Je mešanica izrazito liberalnega ekonomskega programa in vrednotnega katoliškega konservativizma. V medijskih krogih velja za všečno in moderno. Njeno vodilo je zmernost. Je edina stranka desnice, ki ne hujska proti beguncem.
Že od Ljudmile Novak ne odpira tako imenovanih ideoloških tem, saj je "usmerjena v prihodnost". Edina izjema je bila Toninova predvolilna izjava o splavu, ki ni bila eksces, ampak to, kar prvak NSi v resnici verjame.
Je baza NSi že zrela za povezovanje s "komunisti"?
Toda NSi je še vse kaj več kot to. Je ena od redkih strank s stabilno bazo (po ocenah okrog 50 tisoč ljudi), ki v pomembni meri izhaja iz tradicionalne baze krščanske demokracije: nekdanjih in sedanjih meščanskih elit, krogov okrog Katoliške cerkve, emigracije ...
Gre torej za stranko, v kateri je ideološki moment, četudi prikrit s podjetniškim, ki ga pooseblja mlada ekipa na čelu stranke, še vedno zelo močan. Najbolj na območju osrednje Slovenije, predvsem nekdanje "Ljubljanske pokrajine", kjer so med drugo svetovno vojno delovale enote slovenskega domobranstva.
Prav tako ne gre prezreti vloge zunanjega pritiska na NSi. Stranka je članica "družine Evropske ljudske stranke" (EPP), kjer ne skrivajo, da si za mandatarja želijo Janšo. Posamezni vidni člani so mu čestitke izrekli že na volilni večer, čeprav je bil "le" relativni zmagovalec.
Istega mnenja so v vrhu Cerkve, ki bo med SDS in NSi vedno izbrala prvo. Pričakovati je mogoče, da bodo pritisk, naj se oblikuje "učinkovita" vlada, ki bi jo vodil Janša, v prihodnjih tednih stopnjevali tudi nekateri, zdaj že tradicionalni podporniki NSi, na primer Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), Am Cham in drugi. Seveda tudi predsednik republike Borut Pahor.
Kaj v resnici počne Tonin?
Vse to Tonin dobro ve. V ponedeljek zvečer je med argumenti, zakaj NSi za zdaj ne gre k Šarcu, navedel morebitno nestabilnost vlade šestih strank, slabe odnose med njihovimi predsedniki in zahtevno koordiniranje. Za vse te razloge je Tonin vedel, še preden se je z njimi usedel za pogajalsko mizo.
Tu se lahko vrnemo k primerjavi z Virantom.
Jasno je, da je Tonin s svojo odločitvijo tako rekoč sam "zaprl" prvi krog sestavljanja nove vlade. Novi volivci NSi, torej tisti, ki so jo bili letos pripravljeni sprejeti kot svojo, a imajo averzijo do Janše, je niso sprejeli z razumevanjem.
Hkrati se je Tonin izkazal za največjega "vojnega dobičkarja" trenutne politične blokade. Enako kot nekoč Virant. Na čelo državnega zbora se je Tonin pustil izvoliti s glasovi koalicije, ki jo je takoj zatem zapustil. V medijih ga je vse polno - enako kot nekoč Viranta.
Iskanje krivca, da vlade ni: po Toninu Šarec?
Pod črto: Tonin in NSi bi lahko v očeh javnosti trenutno obveljala kot največja krivca, da vlade še ni. To breme, ki se lahko pred morebitnimi ponovljenimi volitvami izkaže za pogubno, mora zato Tonin pod nujno prenesti na drugega političnega tekmeca. Najprimernejši kandidat za to je očitno Marjan Šarec.
Po današnjem srečanju sta Janša in Tonin ugotovila, da "razmere kličejo k sodelovanju zlasti stranke, ki niso vladale v zadnjem mandatu". Prevedeno: SDS, NSi in – Listo Marjana Šarca (LMŠ), ki bi ji lahko v najboljšem primeru dodali še Stranko Alenke Bratušek (SAB), v najslabšem pa SNS, obremenjeno s sumom korupcije njenega predsednika.
Težko je namreč verjeti, da bi Šarec šel k Janši, dokler obstaja najmanjša možnost, da vlado sestavi sam, recimo z Levico. Težave z Janšo, ki da melje koalicijske partnerje, imajo tudi v NSi. Še posebej tisti, ki se spomnijo obdobja Andreja Bajuka.
Ob tem je tudi današnja SDS drugačna od takratne. Njena sedanja izolacija ni prišla sama od sebe. V svoji radikalizaciji je na nekaterih področjih celo svetlobna leta daleč od "programsko sorodne" NSi.
Kar je morda ključno, tudi izplen iz pogajanj, ki ga bi pri Janši dosegla NSi, bo zagotovo manjši kot pri Šarcu. Sploh, ker lahko Tonin Janši ponudi manj poslancev. V tem trenutku se namreč ne zdi verjetno, da bi za Janševo mandatarstvo glasovala Ljudmila Novak.
Dve možnosti Mateja Tonina in NSi
Kaj je torej mogoč "scenarij C"? Ob dejstvu, da je vlada, ki bi jo vodil Janša, trenutno golob na strehi, ima Tonin le dve možnosti.
Prvič, da v obdobju, ko bo Janša neuspešno iskal koalicijske partnerje, v stranki in javnosti vendarle pripravi teren za zgodovinski sporazum s petorčkom strank - koalicijski ali po formuli 5+1. Ni skrivnost, da si del vodstva NSi želi biti v katerikoli vladi. Stranka, še zlasti njena mlajša generacija, je po petih letih lačna oblasti, bivanje v opoziciji ji v resnici ne diši, še manj njenim poslovnim omrežjem. "Radi bi pokazali, kaj zmoremo," znajo povedati nekateri vidni člani stranke.
Druga možnost so predčasne volitve. A v tem primeru bi šlo za zelo tvegano igro. Morebitne nove volitve bodo verjetno res zadnja priložnost za Janeza Janšo in kot take nov spopad "na vse ali nič". Ne gre dvomiti o tem, da bo Janša pri tem posegal tudi v bazen volivcev NSi. Težko je verjeti, da bo rezultat stranke v novi bitki Janeza Janše proti vsem ostalim na novih volitvah boljši ali vsaj enak kot na zadnjih.
Tonin ima še nekaj časa. Odločitev pa bo zagotovo moral sprejeti v prvih dneh avgusta - v tistih 48 urah, kolikor bo trajal tretji in najbolj divji krog izbire mandatarja. Morebitna slaba odločitev bo zagotovo oslabila tudi notranji položaj Mateja Tonina, ki še zdaleč ni tako trden, kot se morda zdi. Del stranke ni pozabil mehkega "puča", po katerem je konec januarja odstopila Ljudmila Novak. Obeh podpredsednikov NSi, ki veljata za najožja člana Toninove ekipe (Valentin Hajdinjak in Marija Rogar), v stranki niso izvolili v izvršilni odbor stranke, ampak ju je tja moral imenovati Tonin.
Po nekaj lepih povolilnih tednih je Matej Tonin v vedno težjem položaju. Doktrina totalnega političnega pragmatizma je v intenzivnih razmerah na dolgi rok dokazano neuspešna. Če je Virant v Toninu prepoznal sebe, ni več tako nemogoča možnost, da bi lahko Tonin nekoč isto rekel za Viranta.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
