Začnimo z zgodovino, ki se rada ponavlja kot farsa. Privatizacija se je v Sloveniji uradno začela konec leta 1992. Takrat je nova vlada Janeza Drnovška z zakonom določila način razdelitve nekdanjega skupnega premoženja. Vsi državljani Slovenije smo dobili lastniške certifikate. Zaposleni so jih vlagali v svoja podjetja, 1,2 milijona ljudi pa jih je zaupalo pooblaščenim investicijskim družbam, bolj znanim kot pidom.
To so bile rojstne zibelke Darka Horvata, Igorja Laha in drugih privatizacijskih baronov. Ti so postali prva slovenska kapitalska elita, več sto tisoč ljudi pa od certifikatov ni imelo nič. Vsi vemo, kaj se je dogajalo od tu naprej. Toda le malokdo se danes še spomni, da se je prvo kopičenje nekdanjega skupne lastnine začelo še pred osamosvojitvijo.
Že od leta 1990 naprej je namreč s pomočjo različnih obvodov iz poznejših "tajkunskih" učbenikov v Sloveniji v zasebnih rokah končalo za več kot milijardo evrov nekdanjega družbenega premoženja. To obdobje, ko so številna podjetja pod mizo dobila nove zasebne lastnike, je znano kot divja privatizacija. In ta proces se dobrih 30 let pozneje ponavlja – v slovenskem zdravstvu.
Preberite še:
Divji zahod v zdravstvu: čiščenje krvi za 5.000 evrov ponuja podjetje za cestne prevoze
Na površju izredno stanje, pod njim pa ...
Sedanje dogajanje je res srhljivo podobno takratnemu. V začetku 90. let so se podjetja lastninila v senci stečajev, stavk in socialnih bomb. Tudi danes se privatizacija zdravstva dogaja med "izrednim stanjem". Na površju smo priča katastrofičnim napovedim o zlomu zdravstva, čakalnim vrstam, Fidesovi stavki in javnim bolnišnicam v rdečih številkah. Medtem se pod radarjem nekateri najbolj donosni programi javnega zdravstva tiho, načrtno in intenzivno preusmerjajo v zasebne roke.
Pred 35. leti je divjo privatizacijo omogočila "siva cona", pravna praznina med zakonodajo propadajoče federacije in predpisi, ki jih nova država zaradi političnih sporov ni zmogla sprejeti. Strogo pravno je bil takratni grabež premoženja zakonit. In tudi danes so vsi obvodi in manevri, ki omogočajo slabljenje javnega na račun zasebnega, v resnici zakoniti.
Takrat so se vsi vpleteni delali, kot da privatizacije v resnici še ni. Tudi danes o javnem zdravstvu največ govorijo tisti, ki bi ga najraje oslabili.
Ob vseh hrupu, ki ga zganjajo zdravniške organizacije, je namreč trend jasen. Nekatere zasebne klinike, predvsem na področju diagnostike, postajajo največji profitni centri v državi, čeprav veliko večino prihodkov ustvarjajo na račun javne zdravstvene blagajne, glavnino dejavnosti pa opravljajo z zdravniki, zaposlenimi v javnih bolnišnicah. Zasebne klinike, ki delajo za javno blagajno, so zaradi finančnega in kadrovskega "dopinga" postale zanimive za finančni in zavarovalniški kapital. Ta pa bo v prihodnjih letih denarne presežke odnašal iz zdravstvenega sistema.
Preberite še:
Lepo je biti ortoped: če obupate v čakalni vrsti, vas jutri pregledajo za 100 evrov
Javne bolnišnice kot "slabe banke" pacientov
V tem modelu je javnim bolnišnicam namenjena zgolj vloga "slabih bank". Obsojene so na večno sanacijo, medtem ko morajo še vedno zagotavljati urgence, neprekinjeno zdravstveno varstvo in oskrbovati bolnike, ki za zasebnike niso zanimivi. Občasno so tudi politični plen za kakšnega lokalnega povzpetnika. Spet primerjava: tudi v 90. letih, enako kot danes, so zasebniki planili na paradne konje gospodarstva, slabša podjetja pa pustili državi.
Drži, v javnih bolnišnicah zagotovo obstajajo rezerve v organizaciji dela, storilnosti in menedžmentu. Prevetriti bi morali normative in načine plačevanja. Preprosto nemogoče se recimo zdi, da imajo nekateri zdravniki na voljo toliko časa za delo še na štirih ali petih drugih naslovih. Toda hkrati imamo sistem, ki to prehajanje stimulira: zakaj zdravnik ne bi delal drugje, če mu to dovolijo, hkrati pa je "popoldne" plačan precej bolje kot "dopoldne"?
Slabi dve leti nazaj smo na tem mestu zapisali naslednje: "Trenutno potapljanje javnega lahko Danijel Bešič Loredan začne ustavljati z enim, takojšnjim ukrepom: jasno razmejitvijo javnega in zasebnega dela zdravnikov. Če bodo lahko ti delali le tam, kjer so zaposleni, ne pa kot samostojni podjetniki, bo takoj padla v vodo največja konkurenčna prednost zasebnih zavodov. Slediti mora preoblikovanje javne blagajne in ukinitev dopolnilnega zavarovanja v sedanji obliki. Za začetek."
Vse to so tektonski koraki. V preteklosti je Fides s serijo groženj stavk lomil in zlomil vlado Mira Cerarja. Manjšinski vladi Marjana Šarca je zadnji udarec zadal lobi "dopolnilnih" zavarovalnic. Ta nam je anomalijo, da za isto zdravstveno storitev plačujemo trikrat (obvezno, dopolnilno in samoplačniško), prodajal kot nekaj povsem normalnega.
Preberite še:
Kako rešiti javno zdravstvo? Ministrica naj ukine "doping" za visoke dobičke zasebnikov.
Divja privatizacija, ki jo financira javna blagajna
Vsak politik, ki je do zdaj želel postaviti ločnico med javnim in zasebnim ali ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje, si je v Sloveniji vnaprej podpisal politično smrt. Toda bitke s Fidesom in zavarovalniškim lobijem je Golobova vlada preživela. Dopolnilno zavarovanje je preoblikovala tako, da si zavarovalnice od naših plačil ne trgajo več lastnih odstotkov. Z omejitvijo dela zdravnikov "dvoživk" pa je kot prva stopila na teren, na katerega predhodnice niso zmogle.
Gre za prvi korak pri regulaciji kaosa, ki ga najbolj čutimo bolniki. Primer: zakaj se čakalne dobe na prvi ortopedski pregled v javnih bolnišnicah daljšajo, medtem ko jih ni v samoplačniških ambulantah, za katere delajo zdravniki iz teh istih bolnišnic? In zakaj so se v bolnišnicah daljšale, četudi jim je država neomejeno plačevala preglede in operacije? Ker so zdravniki ta denar zaradi višjih neto plačil raje "pobrali" v zasebnih klinikah.
Ministrica Valentina Prevolnik Rupel je s predlogom odprla veliko pandorino skrinjico. Isti zakon bo reguliral podeljevanje koncesij, prepovedoval njihovo preprodajo, določal dežuranje koncesionarjev in omogočil nagrajevanje vseh zaposlenih v zdravstvu. Toda prej ali slej ministrico – če si to vsi v njeni ekipi intimno želijo ali ne – čaka še druga skrinjica. Ta je povezana z vprašanjem, zakaj javna blagajna zasebnikom za storitve, ki jih ti opravljajo ceneje, plačuje isto ceno kot javnim bolnišnicam. Ali pa jim nekatere plačujejo celo dvakrat.
Enako kot v 90. letih se namreč divja privatizacija ne financira z zasebnim kapitalom. Takratni "junaki" so podjetja lastninili z njihovim denarnim tokom, danes pa je glavni finančni vir za divjo privatizacijo zdravstva kar javna zdravstvena blagajna. Zgodovina se pač ponavlja. Kot farsa.
