"Niti v senčni dolini smrti dva in dva ni enako šest." (Lev Nikolajevič Tolstoj, ruski pisatelj)
Slovenija je dežela športa. Vsakih nekaj let se pojavi nov fenomen, ki v svojem izbranem športu pokori vso konkurenco in državi prinese slavo. Janja Garnbret je daleč najboljša plezalka na svetu. Tadej Pogačar in Primož Roglič krojita usodo svetovnega kolesarstva, skakalci bodo prej ali slej dobili novega Petra Prevca in smučarji novo Tino Maze. Nogometašem se spet obeta vsaj nastop na evropskem prvenstvu in še in še.
V tem vrtincu presežnikov smo dobili še reprezentanco v disciplini, kjer bomo dominirali v svetu. Dobili smo prvo nacionalno reprezentanco metalcev polen pod noge, tako imenovano "vlado v senci".
Po lanskem porazu na volitvah so imele desno nagnjene stranke težavo. Poraz je bil prepričljiv, moč je usahnila, finančne pipice so se druga za drugo začele zapirati. Odšla so darila v obliki neuporabnih ventilatorjev, izginulih kamionov z zaščitno opremo ni več, občinskega denarja tudi ni toliko, kot ga je nekoč bilo. Celo na Darsu je prišlo do sprememb. Vedno bolj se kaže, da je ta desni odklon bolj posledica vode, ki je vdrla v podpalubje politične ladje, kot resna politična pozicija.
Edino upanje, edina možnost za povratek kančka nekdanje moči in slave, zadnja rešilna bilka, ki se je te desno nagnjene stranke še oklepajo, je, da vladi nekako ne uspe. Željne in potrebne so reforme, ki bodo Slovenijo odrešile določenih težav in nelogičnosti, ki so se nabrale v desetletju in pol politične nestabilnosti, ko so se na oblasti izmenjevali mafijci in nesposobneži. Toda če desno nagnjene stranke te reforme dopustijo, so obsojene na pogubo.
Preberite še:
Pismo strica Tonina #kolumna
Reprezentanca v metanju polen
Rešitev vedno globlje tonečega desnega pola je aktivna reprezentanca metanja polen pod noge, katere naloga je čim bolj učinkovito preprečevati sleherne spremembe in izboljšave ter gojiti neprestan strah, nezadovoljstvo in prepričati celotno Slovenijo, da smo vsi skupaj poraženi. Metanje polen pod noge je namreč sila nenavadna športna disciplina. V tem športu se zmaga tako, da izgubijo vsi.
Ko to enkrat spoznamo, ko ugotovimo, kakšen je cilj te športne discipline, postane njihova igra logična in predvidljiva. Janezovi metalci polen pod noge igrajo proti Sloveniji. Njihov cilj je svojo domovino poraziti in ponižati. Le taka jih bo pripravljena še kdaj sprejeti kot svoje odrešenike. Kdor tega ne želi sprevideti, je obsojen na večni poraz, toda kdor to njihovo igro spregleda, ne bo zlahka premagan.
Sestava reprezentance pove vse. Šircelj, Gorenak in Simoniti so desni napadalci. Mečejo čvrsta bukova polena, merijo nad kolena in pod pas. Podgoršek, Hojs in Černač so desni krilci, uporabljajo izredno nevarne ošpičene sekance iz ciprske cedre. Zver in Forte sta vezista z ogljem bosanskega hrasta. Stušek, Tomc in Kajzer so desni branilci. Uporabljajo pelete iz palm, ki rastejo samo v najglobljih oazah posebno bujnega davčnega tipa. Janez je kapetan, oborožen z mavricijsko ebenovino.
Namen vlade v senci je dobro izkoristiti polena, vskladiščena v mesecih in letih oblasti, ter jih dobro vnovčiti, da bi ustavili Slovenijo pri koraku v prihodnost. Cilj je preprost, ustaviti morajo napredek, preden napredek ustavi njih. Modrice, odrgnine in odprti zlomi, ki jih s tem prizadanejo svoji domovini, so pač cena, ki so jo pripravljeni plačati. Da je taka zmaga v resnici poraz, so že sprejeli, četudi bodo vladali samo pepelu.
Preberite še:
Smo v dobi populistov, ki sejejo strah. Uprimo se jim. #kolumna
Nadvlada nad rojaki ni domoljubje
Vendar to ne pomeni, da moramo poraz sprejeti tudi tisti, ki domoljubja ne pogojujemo z našo nadvlado nad sodržavljani. Ekipa metalcev polen pod noge je res mogočna, saj gre za neizzvane svetovne rekorderje v tej nečastni disciplini, toda ni nepremagljiva. Njihova polena so polomila že marsikatero kost, toda zmagajo še vedno lahko samo takrat, ko se jim pustimo premagati. Boj ni in ne bo lahek, toda pri metanju polen pod noge vedno izgubi tudi ekipa. Zmagamo tako, da ne izgubimo tudi mi.
Korakajmo torej naprej, če stopimo nazaj, izgubimo. Polena bodo prinesla udarce in rane, toda te brazgotine bodo v resnici medalje časti. Igramo bolečo igro, v kateri nasprotna stran želi izgubiti, vendar utrpeti manj boleč poraz od ostalih. Zmagati torej ne morejo, vendar mi lahko izbiramo med bolečino za zmago in pepelom poraza.
Igre si nismo izbrali sami. Kdor ni bil za Janeza in njegovo ekipo metalcev polen pod noge, si ni želel, da bi ta ekipa obstajala in uničevala vse, kar zgradijo drugi. Igra nam je bila vsiljena, ker je Janezu zmanjkalo ostalih prvin. Če je kdaj znal kaj drugega, je uničevanje drugih žal edino, kar še zna. Igra nam je bila vsiljena, toda izbire žal nimamo.
Janez tudi ne. Toda nagrabljenih polen mu bo nekoč zmanjkalo in takrat bomo morda lahko živeli v normalni državi.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
