"Tudi najdaljša pot se nekje konča in tudi najtemnejšo noč bo presekala zora." (Harriet Beecher Stowe v romanu Koča strica Toma)
Vremenski pojav el niño (špansko: deček) je letos resnično močan in upravičuje svoj sloves nosilca neobičajnega vremena. Prinesel nam je že tri valove poplav, k sreči niti tretji ni prinesel svetovnega potopa. Barčice na Joštu in Šmarni gori lahko še malo počakajo. Tako se lahko še naprej čudimo nenavadno topli jeseni, ki nam postrega z vedno bizarnejšimi kombinacijami uničujočih poplav in političnih zasukov.
Se kdo še spomni, kaj je bil največji škandal prejšnjega tedna? Ne tisti s podkupninami za razpise na Darsu, ta je za Slovenijo nekaj povsem normalnega, ampak tisti drugi? Prejšnji teden so običajni osumljenci mestu in svetu oznanjali, da naj bi Robert Golob kot predsednik vlade zlorabljal uradni položaj in zahteval čiščenje "janšistov" (t.j. podpornikov Janeza Janše) iz vrst policije. No, ta teden je to pozabljeno. Po novem naj bi bila v resnici najboljša prijatelja, ki naj bi pod mizo sodelovala in se dogovarjala, medtem ko se na uradnem parketu kregata.
Ste zmedeni? Niste sami.
Obveščevalne informacije iz političnega zakulisja ali halucinacije?
Vsesplošna zmeda je natanko tisto, kar je pisec Matej Tonin želel doseči. Predsednik NSi je namreč ugotovil, da je njegova stranka vedno bolj odrinjena in odmaknjena. Škandal na Darsu ga je verjetno precej prizadel, saj podjetje vodijo njegovi možje. Stranka vegetira na desnem polu kot zaveznik saj-vsi-vemo-koga, od katerega se občasno skuša odlepiti, a se vedno znova vrne nazaj. Brez njega so nič, kot njegovi podaniki pa še manj.
Pismo ni posledica posedovanja kakšnih skrivnih informacij, do katerih bi se dokopali Marko Pogorevc ali agentje katere od obveščevalnih služb. Nihče se ni vtihotapil v temne labirinte pod Ljubljanskim gradom, kjer naj bi bili bunkerji za največje državne skrivnosti in podmizna dogovarjanja. Tam ni namestil prisluškovalnih naprav. Ni nobenih posnetkov, fotografij, ilustracij, opisov, videnj, prepisov ali kakršnihkoli oprijemljivih informacij, temveč samo obtožbe, ki bi teoretično lahko škodovale obema največjima strankama. V praksi bi lahko škodovale samo enemu, saj drugemu njegovi oboževalci odpustijo vse.
Obtožbe na ravni mešanja saj-vemo-česa niso resen poskus kakšne spremembe na slovenskem političnem parketu. Tako so absurdne, da se jim smejijo celo novorojenčki, ki so se rodili v sredini meseca oktobra letos. Namen Tonina ni nič spremeniti, temveč zagotoviti, da se nič ne spremeni.
Pogled na spletno stran NSi namreč hitro pokaže, da stranka z vsemi topovi nenehno obstreljuje vlado, kako naj bi bila "neučinkovita". Sočasno si "konstruktivno opozicijo" razlagajo s tem, da glasujejo proti vsem predlogom in za nameček mečejo ven bebave obtožbe, kako naj bi vlada v resnici podtalno sodelovala in se dogovarjala z opozicijo, ki je ne rabi, in poskuša obstruirati seje, izsiljuje ponovna glasovanja prek zaveznikov v državnem svetu, vsiljuje referendume in podobno.
Tam, kamor Tonin pelje stranko, so že SMC, DeSUS ...
Prvi namen pisma je, da bi se še malo več časa in energije porabilo za neumnosti in čim manj za resna vprašanja. Vsaka sekunda časa, ki jo namenimo za take stvari, je sekunda časa, ki je nihče drug v slovenski politiki ne more nameniti za kaj konstruktivnega. Na ta način NSi s Toninom na čelu damo še en razlog več, zakaj bi bili nezadovoljni z vlado. Temu v NSi očitno rečejo državotvorna opozicija.
S takim delovanjem v opoziciji Tonin svoje preljube NSi ne pelje na pot večne časti in slave. Nasprotno, njihova pot se konča na smetišču zgodovine, enako kot so na smetišču zgodovine že Državljanska Lista Gregorja Viranta, Stranka Modernega Centra oz. SMC oz. Korektno, DeSUS, SNS in na državni ravni celo nekdaj mogočna SLS.
Tonin ni prvi podanik sedaj največje opozicijske stranke in NSi ni prva stranka, ki je prostovoljno služila ljudem s povezavami v kriminalnem miljeju. Dejansko je zadnji tak podanik in NSi je v resnici živi fosil. Njen predsednik je zadnji še politično živeči iz nekdaj dolge vrste upov desnice, kruhoborcev, plačancev in klečeplazcev, ki so eden za drugim služili istemu gospodu. Ta jih je po uporabi drugega za drugim zavrgel. Tonina in NSi čaka enaka usoda in ta že trka na vrata, ene malo slabše volitve in bo pri njih.
NSi pri življenju držijo aparati
Drugi namen pisma je tako reševanje NSi. Tonin dobro ve, kako kruta je bila usoda njegovih prijateljev in znancev iz vlade, ki je v času Covida dovoljevala nujne poroke in prepovedovala samotne izlete v naravo. Sedaj morajo ubožci delati, namesto da bi za sedenje v fotelju vlekli bogato javno plačo in se pahljali z modrimi kuvertami. Dobro ve, da ta usoda čaka tudi njega. Njegova stranka v zavezništvu največje stranke desnice ni vredna ničesar, brez tega zavezništva še to ne. S pismom poskuša ustvariti vtis, da so še kaj več kot rahlo vnet slepič največje stranke desnice.
Če NSi želi preživeti, mora postati stranka, ki se zavzema še za kaj več kot "vlada fuj", ko so v opoziciji, in "bravo mi", ko so v vladi. Trenutno jo pri življenju držijo aparati. Glavne točke moči zadnjih volitev, nadzor javnih medijev in kupovanje glasov z razdajanjem javnega denarja, so že odklopljene, tako ali tako so bile v rokah drugega. Tistega, ki ima že pripravljenega Anžeta Logarja v nizkem štartu.
Tretji namen pisma je zato smrtni krik obupanca. Tonin si srčno želi, da bi bila NSi in on pomembna, da bi se o njih pisalo kot o nekom, ki ne stoji na robu pogube. Glede tega lahko samo zaželimo, da bi prihodnjič imeli več pameti. Sreče jim je že zmanjkalo.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
