Začnimo z zgodbo, ki se je pripetila nedolgo nazaj. Predsednik uprave podjetja, katerega največji lastnik je država, je v svoji pisarni sprejel direktorja ene od večjih slovenskih medijskih hiš. Tema sestanka je bilo podaljšanje pogodbe za oglaševanje. Podjetje je oklevalo z njenim podpisom, direktorja pa je zanimalo, kje se je zapletlo. Sploh, ker je znesek iz letne pogodbe v resnici drobiž, s katerim bi lahko medij v najboljšem primeru pokril za en mesec bruto plače enega od zaposlenih.
Direktor medija je dobil, po kar je prišel – ne podaljšanja pogodbe, ampak odgovor, kje je težava. "V enem od vaših novinarjev," mu je pojasnil prvi mož državnega podjetja, nameščen v udobnem sedežu. Sledila je daljša razlaga, da ni zadovoljen z njegovim pisanjem, z vprašanji, ki jih občasno pošilja, z enim od njegovih komentarjev itd. Bistvo: iz podjetja so pripravljeni mediju plačati nekaj drobiža za objavljene oglase, če tega novinarja tam ne bi več bilo.
Pustimo ob strani imena, ki so v resnici nepomembna. Namignemo lahko samo, da gre za predsednika uprave, ki je na tej in drugih odlično plačanih funkcijah že vrsto let. Ne le po zaslugi veščega plavanja med interesi, ampak tudi zaradi srečnih okoliščin. V tem času si je v domači poslovni javnosti uspel zgraditi nekoliko – recimo mu – specifičen imidž.
V tej zgodbi nas bolj zanima sam pojav. Odlično namreč opisuje fenomen državnih direktorjev - te posebne kaste ljudi, ki upravljajo z več sto milijoni evrov pogojno rečeno našega denarja, hkrati pa svojo moč že več let uporabljajo za to, da jih v medijih praktično ni.
Preberite še:
To so zmagovalci Janševega pohoda na medije in državna podjetja
Podjetja, o katerih ne morete prebrati ničesar
V Sloveniji se v zadnjih letih veliko pogovarjamo o svobodi medijev. Toda dve leti Janševe vladavine, ki si je podrejala in uničevala javne medije, na različne načine pa pritiskala na zasebne, sta zameglili dejstvo, da v Sloveniji nimamo težave le s političnimi, ampak tudi kapitalskimi pritiski na medije.
Že sredi prejšnjega desetletja so tako začeli iz slovenskih medijev počasi, a zanesljivo izginjati kakršni koli novinarski članki o državnih podjetjih, ki bi presegali uradna sporočila za javnost ali naročene intervjuje. O poslovnih sistemih, ki zaposlujejo več sto ali tisoč ljudi, njihova največja lastnica pa je država, je v medijski krajini zavladala tišina. Kar naenkrat ni bilo več na voljo kritičnih vsebin o poslih teh podjetij doma in v tujini, o kadrovanju ljudi, povezanih s politiko, o morebitnih slabih izkušnjah uporabnikov ...
To se je zgodilo, ker so državni direktorji in lobisti v krčenju medijske panoge, ki je padala iz krize v krizo, videli svojo priložnost. V zadnjih 15 letih so ekonomsko vse bolj šibke medijske hiše preživele finančno krizo, dve recesiji, razcvet družbenih omrežij, digitalizacijo vsebin, padanje tiskanih naklad, zamenjavo generacij bralcev in epidemijo, med katero od države – ve se, zakaj - niso dobile ničesar.
V istem času so si državni direktorji s pomočjo agencij, ki so jim prepustili milijone evrov za vlaganje v medijske zakupe in oglaševanje, zgradili mehanizem, ki jim omogoča arbitrarno nagrajevanje pridnih in kaznovanje vseh ostalih.
Preberite še:
Je počilo med prvo damo Petrola in Darijem Južno?
Zakaj smo tiho o pritiskih kapitala in lobistov
Ta v praksi deluje na več načinov. Ko novinar v državno podjetje pošlje kakšno vprašanje, ki zaradi kakršnega koli razloga ni po volji direktorja, sledi klic – ne novinarju ali uredniku, ampak direktorju, če že ne lastniku. Od "teže" vprašanj je odvisno, kdo je na drugi strani telefona: kurir s sporočilom, šef medijske agencije ali kar sam direktor podjetja.
Če medij kljub temu objavi članek, ki ne bi smel ugledati luči sveta, sledi akcija "zamejevanja". Podjetje ali najeta agencija poskrbita, da ga ne povzame nihče od drugih večjih medijev. Izbrani medijski plačanec, ki mu to podjetje ali agencija plačujeta rento, se medija, pisca ali njegovih domnevnih virov loti z lažnivimi in osebnimi diskreditacijami. Z njimi želi spreobrniti pozornost od izvirnega članka. Na koncu medij pristane na seznamu "ekonomskih sankcij", saj da se z njim ni mogoče "ničesar dogovoriti".
Tega pojava v zadnjih letih ni problematiziral nihče, še najmanj novinarji sami, saj so v posameznih primerih tesno prepleteni z agencijami. Tudi zato so šli državni direktorji še korak dlje. Najprej so mehanizem, ki so si ga zgradili z našim denarjem, začeli uporabljati tudi za povsem osebne interese, predvsem za "kupovanje" politične in lobistične podpore.
Preberite še:
Našli smo še enega lastnika medijev, ki so mu brskali za računi
Direktorji oglaševalcev kot (nad)uredniki
To je najbolj razvidno ob zamenjavah oblasti, ki praviloma pomenijo tudi zamenjave na direktorskih položajih v teh podjetij. Takrat se ljudje, o katerih več let niste mogli prebrati ničesar, čudežno odločajo za intervjuje, s katerimi postavljajo spomenik lastnemu delu. Ko je prišla na oblast SDS, so se oglasi državnih podjetij naenkrat pojavili v njenem propagandnem aparatu, četudi za to ni bilo nobenih ekonomskih temeljev.
V zadnjem obdobju, pravijo dobro obveščeni, si posamezni direktorji že brez zadržkov odkrito kupujejo molk. Beri: lahko se dogovorimo za oglase, če o meni ne boste pisali ničesar. Obstajajo mediji, ki na to pristanejo, in mediji, ki ne, vsak pa ima za to svoje razloge.
Ko si bo prvi medij o lastni izkušnji s takšnim izsiljevanjem upal kaj napisati, se bo morda začelo kaj premikati. Družinska srebrnina, kot pravijo državnemu premoženju, je namreč last vseh nas. Pri pojavih, ki jih opisujemo, gre za poizkus divje, podmizne privatizacije njenih finančnih tokov – za potrebe bitij iz prehrambene verige v domačem kapitalsko-političnem močvirju, ne pa v dobro podjetja, ki to plačuje.
Zgodba z začetka kolumne že priča o tem, da se nekateri direktorji vidijo kot (nad)uredniki. Kdo jih bo ustavil?
