Topel južni veter je dodobra razgrel teoretično zimski februar. Namesto lopate za kidanje snega potrebujemo kopuljico za flancanje rož, marsikdo mrzlično servisira klimatsko napravo. Kot kaže, bo letošnji pust odhod zime še malo zamudil. Vroča je tudi politična zima, kjer namesto mrtvila gledamo politična trupla, ki jih vozijo iz parlamenta.
Na tnalu je stranka Socialnih demokratov, ena od zgolj dveh stalnic slovenske politike. Socialni demokrati, nasledniki Združene liste socialnih demokratov, so bili del vseh sklicev parlamenta, imajo predstavnike po malone vseh občinah in so vedno bili močna politična sila. Toda kuhajo se ne zaradi kakega škandala nepojemljivih razsežnosti ali kakšne afere vseh afer.
Tokrat ne gre za težke milijarde evrov, kot je šlo pri TEŠ6. Na tnalu niso stotine milijonov evrov, ki smo jih davkoplačevalci plačali za predvolilne bonbončke prejšnje vlade. Korupcijska afera ni vredna niti nekaj deset milijonov evrov, kot smo na vrhuncu epidemije plačali za ventilatorje, ki niso bili primerni za predihavanje bolnikov s Covid-19.
Preberite še:
Kradljivski aparat, ki prihaja na površje v vsej veličini #kolumna
Zlahka bi afero pometli pod preprogo, pa je niso
Afera s prodajo stavbe je po obsegu komaj, komaj primerljiva z afero Patria, kjer je finski proizvajalec po ugotovitvah avstrijskega sodišča podkupil nekaj ključnih oseb v Sloveniji, da bi nam prodal svoje oklepnike. Največje glave padajo na najmanjših giljotinah. Tatovi javnega denarja vedo, da morajo biti pri velikih poslih pozorni in tam dobro prikrijejo sledi, pri manjših si pogosto dovolijo več.
Afera pri nakupu sodne stavbe na Litijski cesti se je gotovo zgodila, preveč pomembnih oseb je že odstopilo in takih bo verjetno še kar nekaj. Za Slovenijo ne bo prelomna zaradi svojega obsega, temveč zato, ker imamo prvič po zelo dolgem času vlado, ki si takim praksam dejansko želi narediti konec.
Odziv opozicije je posmehljiv. Samooklicani vodja opozicije, ki je prej dve leti tekmoval v tem, koliko korupcijskih škandalov lahko zakuha, želi zdaj voditi proteste proti koruptivnim praksam. Jasno je, da je vsak vladni škandal voda na mlin opozicije. Toda skrajno neokusno je, da zaradi korupcije dviguje prah vodja najbolj koruptivne oblasti slovenskih dežel vsaj od cesarja Franca Jožefa I. dalje.
Tu se zgodba šele začne. Korupcijski škandal nakupa stavbe na Litijski v našem političnem prostoru močno izstopa zato, ker so poteze vlade tokrat diametralno nasprotne potezam prejšnjih vlad. Vse prejšnje vlade so korupcijske škandale pometale pod preprogo. Kadar res ni šlo drugače, so našle grešnega kozla, zvalile krivdo na enega ali dva grešnika in obrnile nov list. Glede na višino škandala in opozicijsko tišino bi bila ta pot lahkotna, brez omembe vrednega odpora.
Ene stranke oportunistom dovolijo vse, druge jih odstranijo
Toda tokrat je drugače, saj se zahteva odgovornost čim večjega dela kradljivskega aparata. Vse prejšnje vlade brez izjeme so na izpitih preganjanja korupcije padle kolikor so bile dolge in široke. Najhujša grešnica je bila prav vlada v letih 2020-2022, ki je iz korupcijskih škandalov generirala material za spopade med policijo in protestniki in podpihovala nasilje, da bi imela izgovor za še obsežnejše omejevanje pravic in zlorabe državnih institucij. Tokrat je bil prvi in najtežji korak pravilen. Zahteva vlade je, da se stvari pride do dna in se poišče vse odgovorne, ne le nekaj prikladnih lutk.
Če je bil prvi odziv opozicije posmehljiv, je drugi odziv sprevržen. Opozicija bo v parlament poslala interpelacijo celotne vlade. Po njihovo je jasno, da vlada, ki korupcijo preganja, ne sodi v vladno palačo. Tja očitno sodijo samo tisti, ki korupciji rečejo popoldanska dejavnost. Vsaka oblastniška struktura bo privabljala kradljivce, to je jasno. Nobena vlada ni imuna na oportuniste, nobena stranka ni brez oseb, ki želijo pridobiti protipravno premoženjsko korist, in nihče ne more trditi, da je na vsakem koraku popoln in brez napak.
Ločiti moramo na eni strani med vladami in strankami, ki svoje vrste polnijo z oportunisti in dovolijo vse, dokler vrh piramide dobi svoj kos pogače, in na drugi med vladami in strankami, ki takšne ljudi odstranijo iz svoje sredine. Ne moremo pristati na tezo, da je kraja sendviča v Mercatorju enako hudo kaznivo dejanje kot poneverba več milijonov evrov iz državnega proračuna. Ne smemo dovoliti, da aparat za odtujevanje javnega denarja v zasebne žepe obtožuje ostale korupcije, medtem ko je povsem jasno, da njihovi nasprotniki korupcijo preganjajo in je prav to razlog božjastnega izpada kradljivskega aparata.
Janša je sam počel to, kar obtožuje nasprotnika
Kritike iz ust narcisov so vedno, brez izjeme, priznanje lastnih grehov. Narcisoidni del desnega pola politike s kritikami in obtožbami ne skopari. Ko njihov samooklicani vodja pravi, kako bi vsak predsednik vlade vprašal, zakaj nekaj toliko stane, v resnici priznava, da on sam tega ni nikoli vprašal. Ko Žan Mahnič govori o najbolj koruptivnem premieru v zgodovini naše države, v resnici projicira napake svojega šefa na nasprotnika.
Vse to so resnice in dejstva, ki bi jih bilo potrebno vsake toliko malo obnoviti.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
