"Smola v resnici ne obstaja. Obstajajo samo nepredvidene in neobvladane okoliščine." (Ranal Currie)
Kot kaže, Slovenija res nima sreče z ministri za pravosodje. V tednu, ko je bivši minister za pravosodje Marjan Dikaučič sedel na zatožno klop zaradi utaje davkov in uničevanja poslovnih listin, se je trenutna ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan znašla v aferi nakupa sodne stavbe. Po uradnih navedbah je ministrstvo hotelo prihraniti denar pri cenitvi, zato je bilo za stavbo pripravljeno plačati še enkrat več, kot je bila dejansko vredna. Ministrica krivdo v pretežni meri zavrača, saj da so ji vse podtaknili strankarski kolegi v ministrstvu.
Na drugi strani imamo zloglasnega Dikaučiča, ki se je na položaju ministra za pravosodje izogibal prejemu sodnih pošiljk in je ministrski položaj prejel že kot osumljenec v preiskavi. Kjer je dim, je tudi ogenj. In plameni se v njegovem primeru kažejo tudi s priznanji krivde. Vsi ostali osumljeni v njegovem primeru so namreč krivdo že priznali, le nekdanji minister jo zavrača. Vse da so mu podtaknili, ali nekaj v tem smislu.
Preberite še:
Ministrica Dominika in njen boj
Korupcijo imamo tako pri rdečih kot pri belih
Kot država smo tako v paradoksalnem položaju. Naši najvišji predstavniki, ki bi morali skrbeti za učinkovit pregon kriminala, so sami povezani s kaznivimi dejanji, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Da je do kaznivih dejanj v teh dveh primerih prišlo, ni dvoma. Lahko se pogovarjamo, ali oziroma v kakšni meri sta za kazniva dejanja odgovorna nekdanji minister in trenutna ministrica. A menda je jasno, da so eni imeli prste v marmeladi in drugi v medu.
Žal se čudovita simetrija v tej točki podre. Korupcijo imamo tako pri rdečih kot pri belih, toda le ena od dveh strani ima volilno bazo, ki taka dejanja vsaj občasno kaznuje. Gospod Aleš "krivosodje" Hojs je pred dnevi na televiziji napadal sodnike, kako so razvajeni, ker nočejo v novo, obnovljeno stavbo na Litijski ulici. Zdaj, ko je iz vrha stranke prišla nova direktiva, napada ministrico za pravosodje, ker da je ona odgovorna za korupcijo pri nakupu. Teden dni je trajalo od razkritij nepravilnosti pri nakupu do zganitve opozicijskega propagandnega aparata, ki praviloma razne afere razkrije na zalogo, še preden se sploh zgodijo.
Kaj točno se je dogajalo v ozadju nakupa stavbe na Litijski uliciji v Ljubljani, naj pokaže preiskava. Nenavadnih manevrov je bilo ogromno, od čudnega rokohitrskega financiranja, do napak v pogodbi glede dimenzij stavbe in vse do resnično nenavadnih navez z obeh političnih polov. Kjer je dim, je običajno tudi ogenj. In iz stavbe se kar pošteno kadi.
Če so resnične vse obtožbe, to pomeni, da imamo v Sloveniji kar dve stranki, ki sta v svojem bistvu aparata za krajo javnega denarja. Razlika med njima je predvsem v barvah – eni so rdeče-beli, drugi modro-rumeni. To bi v določeni meri tudi obrazložilo odnos zdaj že nekdanjega predsednika Pahorja do prejšnje in sedanje vlade.
Preberite še:
Afera sodna stavba: Vežnaverjev financer si je kupil 30-metrsko jahto
Nimamo sreče z ministri za pravosodje
Slovenija res nima sreče z ministri za pravosodje, toda ne moremo reči, da imamo smolo. Slovenija je demokratična država. V Sloveniji ima oblast ljudstvo prek svojih izbranih predstavnikov. V parlamentu imamo trenutno samo dve stranki, ki sta imeli izvoljene predstavnike v vseh sklicih parlamenta od samostojnosti dalje. Po nekem čudnem naključju povezave v zloglasnem korupcijskem škandalu ponovno vodijo do obeh.
Z ministri za pravosodje nimamo smole. Odgovornost za to, kdo so naši izbrani predstavniki, nosimo sami. Če neprestano podpiramo koruptivne politike, se nimamo pravice čuditi, da ti potem kradejo. Smolo imamo morda z zdravniškim sindikatom. Ta po novem stavka za višje plače, ker si želi urejene razmere za paciente, plače jim niso bistvene. Zato zaostrujejo stavko in slabšajo položaj pacientov, dokler ne dobijo višjih plač. Za zmedeno in spolitizirano vodstvo Fidesa res nismo nič krivi, toda za naše karierne politike moramo sprejeti določeno mero odgovornosti.
Veliki korupcijski imperiji praviloma padejo na neki banalnosti. Zgradba na Litijski cesti meji na banalnost, saj gre za škandal v višini nekaj milijonov evrov. To res ni malo denarja, toda v zgodbi korupcijskih škandalov je nekje daleč v ozadju. Sodna stavba ni novi TEŠ6. Tudi ni vojska novih ventilatorjev, ki niso primerni za Covid in smo jih kupili več, kot imamo priključkov zanje. Afera sodna zgradba je nekje na nivoju tistega odličnega domačega izdelka: maske za dva evra v obliki prtička in dveh gumic.
Preberite še:
Žibert ne pove, ali pozna Vežnaverja. Kaj vse je iskala policija?
Podobni škandali običajno potonejo, toda tokrat je drugače
Škandali nivoja zgradba na Litijski običajno potonejo, toda tokrat je nekaj drugače. Določeni akterji so se vendarle zganili in s prstom pokazali na ljudi, za katere menijo, da so odgovorni. Stranka SD je svoji ministrici pokazala hrbet in ministrica je udarila nazaj. Pravi, da ima dokaze in nekatere tudi pokazala javnosti. Sedaj je na aparatu pravne države, da se zgane in pride zgodbi do dna. Kdo ve, morda se bo v tej točki res nekaj zgodilo in kradljivski aparat bo priplaval na površje v svoji groteskni veličini.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
