Take domovine so danes Deviški otoki in vsi drugi za davke "rajski" otoki, pa seveda Luksemburg in Monte Carlo, do klasičnih destinacij še iz časov hladne vojne, kakršni sta Švica in Liechtenstein. Domovina, domoljubje, nacionalni interesi, vse to se je že davno umaknilo modernejšim pojmom, kot so globalizem, koristoljubje in osebni interesi. Če je svet in z njim človeštvo ta hip že globoko v dreku, je tudi zato, ker se ljudje brigajo samo še zase.
V majhni Sloveniji smo te dni dobili novega vodjo vladne zakonodajne službe. Nekoč je delal za domovino, a si je premislil. Preselil se je na Hrvaško, ker je tam morje. Tam deluje naprej, le da zdaj zoper Slovenijo. Ta prilagodljivi možakar in odlično plačani pravnik je pred kamerami hrvaške TV obtožil Slovenijo nič manj kot kršitve mednarodnega prava. V odlični hrvaščini je vehementno zatrdil, da sodba arbitražnega sodišča zato "sploh ne obstaja". Ni pa razložil, zakaj za vse druge države, razen za Hrvaško, ta sodba obstaja. Tudi ni razložil, zakaj je Evropska komisija v svoji izjavi napotila obe državi k uresničitvi te neobstoječe sodbe. Vsekakor je bil videti strašno zadovoljen sam s seboj. Zdaj bo bedel nad pisanjem slovenskih zakonov.
Mandati politikov so kratki, obstojnost vlad še krajša, zato so prisiljeni zaslužiti na hitro in na veliko. Levi in desni so pri tem bolj ali manj isti. Razlike so samo v niansah, ali natančneje, v odstotkih.
Strganje po dnu kadrovskega lonca plitve države je muka sleherne slovenske vlade. Vsaka nova je manj verodostojna, zadnje tri ali štiri pa so na robu neresnosti ali pa še čez. Instant izobraženci instant fakultet, že obsojeni poslovneži, tisti v sodnih postopkih, bolj ali manj bližnji sorodniki, strankarski vojaki in sem ter tja kakšen dober tehnik. Tisti, ki kaj znajo, pa se že dolgo ne ponujajo več. Epidemija je v sedanjo vlado naplavila marsikaj, kar ne potone, ne potone pa tisto, kar nima teže. Kar je v vladah sposobnih, pa pogosteje mislijo na svoje kot na nacionalne interese.
Če bi tisti, ki so iz projekta TEŠ6 znali posmoditi skoraj četrtino vrednosti projekta, namesto za svoje žepe delali dobre projekte za interese Slovenije, bi bil ta narod srečen in bogat. Če pa bi tisti, ki so nam ta projekt vsilili, to domovino imeli zares radi, potem se tega projekta ne bi nikoli lotili. Za ogromen denar so nam klonirali dinozavra, ki se bo z dolgovi in nevzdržnimi stroški zažrl v prihodnost naslednjih generacij. Nazadnje bo lahko koristen samo za šolske izlete in strokovne ekskurzije, kot spomenik slovenski norosti in pogoltnosti, predvsem pa popolni strateški kratkovidnosti.
Tisto, kar si v tej državi težko priznamo, je neverjeten obseg tako imenovane sistemske korupcije. Že dve desetletji Slovenija prednjači na veliki večini vseh raziskav o stopnjah korupcije in kdaj smo kar na prvem mestu. Praviloma smo v družbi balkanskih in afriških držav. Razlog je preprost, imamo preveč "sistemskih" podjetij, ki so v večinski državni lasti, uprave pa so seveda odvisne od vlad in politikov. Politiki so vedno v skušnjavi, najbolj nevarni pa so tisti, ki imajo na ustih Slovenijo, v mislih pa svoje žepe. Mandati politikov so kratki, obstojnost vlad še krajša, zato so prisiljeni zaslužiti na hitro in na veliko. Levi in desni so pri tem bolj ali manj isti. Razlike so samo v niansah, ali natančneje, v odstotkih.
Epidemija je v sedanjo vlado naplavila marsikaj, kar ne potone, ne potone pa tisto, kar nima teže. Kar je v vladah sposobnih, pa pogosteje mislijo na svoje kot na nacionalne interese.
Ne vem, kaj danes učijo otroke v slovenskih šolah in kaj danes otrokom pomeni odgovor na vprašanje, kaj je domovina in kaj je domoljubje. Vem pa, kako je name in na mojo generacijo vplivalo spoznavanje domoljubja Trubarja, Vodnika, Prešerna, Cankarja, Kosovela, Župančiča in še koga. Posebej učitelji slovenščine so nas z zavezanostjo jeziku, še bolj pa kulturi, oblikovali v bolj ali manj zavedne, ali pa tudi nezavedne, pa vendar Slovence.
Marksistična floskula, da delavci nimajo domovine, se niti v komunizmu ni kaj prida prijela, je pa mutirala v naprednejšo in nevarnejšo različico. Marksizem se je v prejšnjem stoletju nacepil na kapitalizem in rodil se je marksistično-kapitalistični stvor, globalizem, ki razžira naravo in uničuje planet. Domovino ima samo še delo. Kaj pa dobiček? Dobiček nima domovine.
O avtorju:
Matija Sejalec, kolumnist necenzurirano.si, je svobodomiselni intelektualec in ljubiteljski slikar, ki meni, da lahko dobra slika prepriča več ljudi kot slaba politika.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
