Zakaj nam Kitajci poceni prodajajo avtomobile? Ker želijo spodnesti evropsko industrijo.

"To ni le avto, je izkušnja." - reklamni slogan za prestižno avtomobilsko znamko nemškega porekla (Mercedes-Benz)

Kdor je v zadnjem letu ali dveh stopil na kako cesto ali šel po nakupih, je gotovo opazil, da so se vrnile nekatere klasike avtomobilizma. Morris Garages (MG) je znamka, ki so jo pri nas poznali le največji zanesenjaki. Angleški avtomobili se pri nas pač nikoli niso dobro prodajali, sedaj jih je povsod dosti. Znamka je že 18 let v lasti kitajskega koncerna, ki prodira v Evropo z električnimi avtomobili.

Sočasno po nekem nenavadnem naključju, menda povsem brez povezave, dobivamo opozorila iz nemške avtomobilske industrije o zmanjševanju obsega proizvodnje in izgubi delovnih mest. Tudi v Sloveniji, ki za številne znamke proizvaja komponente, se kažejo težave z nižanjem gospodarske rasti in slabšo industrijsko proizvodnjo. Ali je tu kakšna povezava s poplavo novih, cenejših znamk, vedo samo največji vedeževalci.

Zmotno bi bilo misliti, da je ta prodor dobičkonosen. Kitajska industrija električnih vozil temelji na najnižji ceni, ne najvišjem dobičku. Geely, ki je na voljo tudi pri nas, proizvede več avtomobilov kot celoten koncern Toyota ali Volkswagen, vendar ima komaj desetino njihovega dobička. Prodor ni hlastanje po denarju, temveč po prihodnosti.

Preberite še:
Na Aljaski smo videli podložnika Trumpa, ki je klečal pred gospodarjem Putinom

Imamo enega največjih gospodarstev na svetu

Kitajska želi biti svetovna velesila. Prodaja kitajskih avtomobilov v Evropi po praktično proizvodni ceni je načrt, kako spodnesti evropsko industrijo in jo zamenjati s svojo. Je poskus, kako zagotoviti dovolj delovnih mest na Kitajskem, ki se že pol desetletja duši v gospodarskem krču (post)epidemije in kolapsa nepremičninskega trga.

Kitajska naj bi imela dovolj praznih stanovanj, da bi vsakemu Kitajcu in zapovrh še vsakemu Indijcu dala nov dom. Na desetine milijonov delavcev v gradbeništvu nima kaj delati. Jasno je, da imajo zaradi tega resne gospodarske glavobole. Če izvoz poceni avtomobilov povzroči brezposelnost v Nemčiji ali Sloveniji, tega ne dojemajo kot problem.

To ne pomeni, da njihovega avtomobila ne smemo kupiti, še zdaleč ne. Vsak naj se sam odloči, ali želi sodelovati v tem boju in če da, na katero stran se bo postavil. Za prihodnost Evrope so odgovorni predvsem naši predstavniki v Evropskem parlamentu in Evropska komisija z Ursulo von der Leyen na čelu.

In tu se pojavi problem. Evropska komisija je polna nežnih dušic, ki postopajo, kot da predstavljajo nekaj drugega kot eno izmed treh največjih gospodarstev sveta. Še enkrat, imamo enega največjih gospodarstev na svetu. Prav je, da se tako tudi vedemo.

Preberite še:
Ledvica za senčnik na plaži in kri prvorojenca za sladoled: zakaj Hrvaška drvi v past

Bolje pri nas kot v Celovcu, Budimpešti ali Zagrebu

Pred desetletji je Kitajska odprla svoj trg za evropske proizvajalce avtomobilov, vendar pod strogimi pogoji. Njihova proizvodnja je morala biti strogo na Kitajskem, v sodelovanju z njihovimi podjetji in obvezno je bilo ta podjetja naučiti, kako se naredi ključne dele za avtomobile. Zdaj, ko imajo praktično monopol nad proizvodnjo baterij za električne avtomobile, uvažamo avtomobile iz Kitajske brez podobnih zahtev.

Evropa mora držati skupaj, sicer nas bodo požrli vsakega posebej. Prodor kitajskih znamk avtomobilov seveda predstavlja grožnjo domačim znamkam, toda brez slabe vesti lahko zahtevamo enake pogoje uvoza, kot so jih oni postavili nam. Sodelovanje z lokalnimi znamkami, prenos znanja na ključnih področjih in proizvodnja v Evropi.

Pred nekaj leti smo na vzhodu države naredili neumnost in uničili kmetijska zemljišča za potrebe koncerna Magna, ki se je zdaj umaknil iz države. Proizvodne hale nekdanje lakirnice samevajo in morda je tu niša, kako bi lahko damping nadomestili s sodelovanjem. Poplavi kitajskih avtomobilov se ne bomo kar tako izognili, toda če prinese nekaj sto delovnih mest in popravi neumnost z Magno, bomo imeli vsaj kaj od nje.

Morda komu ni všeč, da bi proizvajali njihove avtomobile pri nas in to je razumljivo. Toda prihodu se ni moč izogniti in še vedno je za nas boljše, da jih delajo v Magni, kot pa v Celovcu, Budimpešti ali Zagrebu.

Preberite še:
Tovariš Mahnič, na parkirišča smo dali protiletalske topove, v vrtce pa metalce plamena!

Bitka proti zelenemu prehodu je boj za preteklost

Marsikomu tudi ni všeč, da smo priča premiku stran od klasičnih motorjev na elektriko, toda tu se moti. Boj za motorje z notranjim izgorevanjem je boj za preteklost. Nekateri politiki ga bijejo, ker predstavlja ceneni način, kako pridobiti glasove manj izobraženega dela volilnega telesa. Ko je baron Codelli prišel v Ljubljano s prvim avtomobilom tistega časa, so se mu tudi smejali, češ da tole ne bo nikoli nadomestilo dobrega konja. Enako se zdaj smejijo elektriki, da ne bo nikoli nadomestila dobrega dizla ali bencinarja. A ga bo, pa če hočemo ali ne.

Bitka proti zelenemu prehodu, boj za konvencionalne motorje in proti alternativnim virom energije je boj za preteklost. Odvisnost moderne civilizacije od nafte in plina je glavni vzrok za žalostne dogodke v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu. Ko enkrat nafta in plin postaneta takšna eksotika, kot je danes vprežna kočija, bo svet mirnejši in prijaznejši.

Politiki tretjega razreda radi s prstom kažejo, da je zeleni prehod utopija in gospodarski samomor. S prstom kažejo na Kitajsko kot na državo, ki se je moramo bati in temu boju naj bi dali prioriteto pred nekakšno ekologijo in zelenemu gospodarstvu. Toda Kitajska svetu ne poskuša vladati s starimi tehnologijami, temveč z uvedbo novih. Če je naš cilj boj proti njihovi nadvladi, moramo tehnološko v korak s časom. Če tega ne storimo, nas bo tehnologija povozila, enako kot danes tanki povozijo konjenico. Ali pa, če hočete, poceni droni uničijo tanke.

Sprejmimo torej, da sprememba prihaja in jo obrnimo v svoj prid. Oba dela sta pomembna, sprejeti moramo spremembe in jih tudi obrniti k sebi. Le tako bomo svetilnik prihodnosti.

Nekoč je bil ta nekaj tisoč kilometrov zahodno od nas. Zdaj smo to mi. Vedimo se tako.

Preberite še:
Kaj imajo skupnega ljubimca s Coldplaya, skrivači Epsteinovih seznamov in Državni svet

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.