"Šparat je treba, pa naj stane kar hoče!" - neznan
V Sloveniji imamo nenavadno šego, da je naš javni sektor nezadovoljen s svojim položajem. Zdravniki tarnajo, da jim po pet jurjev neto na mesec res ni dovolj, zahtevajo jih vsaj deset. Precej bolj je mogoče razumeti zaposlene v klicnem centru 112, kjer menijo, da za delo nujnega operaterja ni dovolj zgolj minimalna zajamčena plača. Enako pravijo v upravnih enotah, kjer po zadnjih dvigih minimalca pretežni delež zaposlenih prejema dodatek do minimalne plače. Pritožujejo se tudi sodniki, medicinske sestre, šolniki in sploh vsi ostali, ki čakajo na famozni novi plačni sistem. Ta naj bi določene stvari vsaj popravil - če bo seveda proračun zdržal.
Istočasno nas je razveselila vest, da znana veriga nizkocenovnih trgovin nemškega porekla dviguje plače zaposlenim in da lahko pri njih računajo na visoke povišice. Za 30 ur polnjenja polic v trgovini na teden lahko mladenič ali mladenka računa na enak mesečni dohodek kot za 40 ur prejemanja urgentnih klicev ljudi, ki potrebujejo pomoč. Regres bo višji v trgovini, nadomestilo za malico skoraj dvakratnik tistega v klicnem centru.
Kako je možno, da smo kot družba dopustili, da polnjenje polic v trgovini vrednotimo višje kot delo v klicnem centru? Urejene in čiste trgovine so sicer luštne, toda ne na račun iztrošenega, podplačanega dispečerja, ko sekunde odločajo o življenju in smrti. So nam trgovine res pomembnejše od tega, kdo in kako skrbi za naše dokumente, odloča v pravnih sporih ali šola mladino?
Zakaj ne bi kar vsi polnili trgovskih polic
Seveda, gre za različne plačnike. Trgovina je v zasebni lasti in lahko svoje zaposlene plača, kolikor želi, medtem ko se šolstvo, zdravstvo, uprava in vse ostalo plačuje preko davkov. Delež za njihove plače se nam tako ali drugače odtegne pri vsakem dohodku in vsakem nakupu. Pravilno je, da od države zahtevamo, da ta denar porabi z največjo skrbnostjo in brez nepotrebnih stroškov.
Toda to varčevanje na ključnem osebju gre v Sloveniji že kar močno predaleč. Na eni strani imamo zdravniški ceh, ki zelo dobro skrbi za svoje zadke in tako ali drugače vsakič izsili, da jim plačamo vse, kar želijo, izven vseh norm ali dobrega okusa. Na drugi strani imamo velik del državnega aparata, ki je skladno s šego kadrovsko pohranjen in životari okoli minimalne plače. Zavedati se moramo, da s tem sistemu dolgoročno delamo škodo, ki bistveno presega tistih nekaj fičnikov, ki jih prihranimo s stiskanjem pri plačah.
Poglejmo nekaj let v prihodnost. Trgovine so dobičkonosne in si lahko privoščijo višje plače za svoje zaposlene. Javni sektor že po definiciji ne dela dobička, zato zaposleni tam ne morejo računati na konkurenčne plače, že dostojne plače predstavljajo problem. V prihodnosti je zato pričakovati dodaten odliv kadra iz storitev reševanja življenj v storitve polnjenja polic v trgovinah in upravljanje z blagajno.
V domovih za ostarele bodo prej ali slej za nas skrbeli samo še tisti, ki ne bodo dovolj dobri za delo blagovnega manipulanta v trgovini. Na naše klice na pomoč se bo odzval nekdo, ki mu nobena trgovina ni bila pripravljen zaupati, da bo kupcu pravilno zaračunal blago. Zdravnik se bo zanašal na medicinsko sestro, ki ni razumela navodil, katera konzerva gre na prvo polico in katera na drugo. To ob vsem spoštovanju do ljudi, ki trdo delajo v trgovinah, ni sarkazem. To je prihodnost, ki si jo gradimo.
Pravilne odločitve ni, vse so napačne
Žal rešitev ni, da vlada ugodi sindikatom in jim pač poviša plače. Vlada ničesar ne da, tudi država ničesar ne da. Lahko samo prerazporedi. Nekatere vlade jemljejo iz prihodnosti, da nam pred volitvami kupujejo dopuste in brezžične slušalke. Druge vlade želijo biti odgovorne in se trudijo proračun, kolikor je to mogoče, uskladiti s pobranimi davki.
Proračun za leto 2024 ima višje prihodke in manjše odhodke, kot jih je imel proračun za leto 2023, toda kljub strogim ukrepom proti povečanju potrošnje in vsesplošnem nezadovoljstvu pričakujemo proračunsko luknjo v višini več kot 2 milijardi evrov.
Država na dolgi rok ne more prerazporediti več kot ustvari. Nekateri politiki se radi pretvarjajo, da je tako, toda po njih nas vedno bolita glava in žep. Druge vlade želijo delati odgovorno, rezultat so valovi nezadovoljstva in životarjenja.
Pravilne odločitve žal ni, vse so napačne. Napačno je varčevanje na zaposlenih, dokler jih ne dobimo več in imamo čakalne vrste še na 112. Napačno je zapravljanje v sedanjosti na račun prihodnosti, za nami je lahko tudi potop. Napačno je dvigovanje obdavčitev, da s tem pokrijemo višje izdatke za nujne dele delovanja države.
Gori nam hiša in smo sedemnajsti v čakalni vrsti
Vse odločitve so napačne, toda nekatere odločitve so manj napačne od drugih. Slovenija je v razmerju pobranih davkov glede na velikost gospodarstva pod povprečjem evroobmočja. Davek od dohodkov pravnih oseb je pri nas le dobra desetina vseh pobranih davkov. V bližnji Avstriji poberejo skoraj tretjino davkov od pravnih oseb. V Sloveniji več kot petino davkov predstavlja DDV, v Avstriji manj kot desetina.
Morda bi se bilo dobro zgledovati po Avstriji in davčno breme v določeni meri prerazporediti. Seveda je tu pričakovati precej odpora iz, saj vemo, katere strani. Zato je dobro, da si najprej dobro ogledamo nekatere bankovce iz časa SFRJ in si potem še v živo predstavljamo, da nam gori hiša in smo sedemnajsti v čakalni vrsti.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
