Jeseni 2008 je izbruhnila svetovna finančna kriza. Banke so zašle v težave, kreditne pipice so se zaprle in jasno je postalo, da sledi recesija. V Sloveniji so začeli pokati kreditni in borzni baloni, ki jih je pomagala napihovati prva vlada Janeza Janše. Val stečajev, odpuščanj in propada celotnih panog, od gradbeništva naprej, je bil le še vprašanje časa.
V takšnih razmerah je oblast konec leta prevzela levosredinska vlada Boruta Pahorja. Pričakovanja so bila – tako kot danes – velika, izpolnila pa jih je bolj malo. Toda v delu vlade, ki ni prihajal iz SD, je obstajala odločenost, da mora za ekscese "Slovenije d.d.", ki so pri nas pomagali poglobiti gospodarsko in socialno krizo, nekdo tudi odgovarjati. Prvi korak je bila razlastitev "tajkunov". Sledila sta ustanovitev Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU), rojstvo specializiranega državnega tožilstva in sprejetje zakona, ki je državi omogočal zaseg premoženja nezakonitega izvora. Država je v svoja podjetja pošiljala revizorje, ki so preiskovali rabote Janševih kadrov v Sloveniji in na Balkanu.
Nekje od leta 2010 naprej je Slovenija vsaj skušala delovati kot država, ki ima ničelno toleranco do korupcije, zlorab položaja in drugih kaznivih dejanj. Boško Šrot, Igor Bavčar, Bine Kordež, Dušan Črnigoj, Hilda Tovšak in Robert Časar so morali v zapor. V preiskavah so se znašli nekdanji predsednik vlade, guverner Banke Slovenije, menedžerji, gradbinci, nekdanji šefi Nove KBM in Hypo banke, pidovski baroni, stečajni upravitelji, odvetniki, župani in lobisti. Nekdanji šefi državnih podjetij so morali hoditi na sodišče zaradi odškodninskih tožb. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je bila strah in trepet vodilnih politikov.
Zakaj se delamo, da je vse v redu?
Da, dogajale so se afere (Ram Invest) in rabote (TEŠ6). Toda prvič v zgodovini se je v Sloveniji začel ustvarjati občutek, da nedotakljivih vendarle ni. Da je na sistemski ravni zraslo zavedanje, kako sta odkrivanje in pregon kriminala belih ovratnikov pomembna za zdravo delovanje družbe.
Teh iluzij je bilo hitro konec. Začelo je prihajati do neverjetnih "naključij": od serijskih zamud pri policijskem preiskovanju hrvaških poslov Nove KBM do štiri leta trajajočega zastoja zadeve TEŠ6 na sodišču v Celju. KPK se je z Borisom Štefanecem, produktom naveze Pahor-Janša, žal spremenila v brezzobega tigra. Ključni del zakona o premoženju nezakonitega izvora je razveljavilo ustavno sodišče. Tožilstvo so začele načenjati kadrovske stiske in dodatne administrativne obremenitve. NPU, nekdanji slovenski FBI, se je počasi, a zanesljivo preusmeril v lovljenje "kurjih tatov" - dokler ga kot avtonomnega organa ni dokončno izničil Aleš Hojs.
Danes so razmere enake kot pred 15 leti. Tudi vlado Roberta Goloba je po prevzemu oblasti pričakala tempirana bomba – tokrat v obliki energetske krize, draginje, ki je začela groziti Evropi zaradi vojne v Ukrajini, podražitev in zahtev javnega sektorja, ki ga je Janša želel "kupiti" z milijardo evrov covid dodatkov. In tudi zdaj je levosredinska vlada mandat dobila po obdobju ekscesov: trgovanja z zaščitno opremo, spornih poslov državnih podjetij (Telekom, Pošta), divje privatizacije zdravstva, sistemskega uničevanja policije, zlorab urada za preprečevanje pranja denarja v politične namene in sabotiranja evropskih tožilcev.
Le da se zdaj vsi v državi delamo, kot da je vse v najlepšem redu. Pa ni.
Se še spomnite mask?
Stanje je dejansko kritično. Na indeksu zaznave korupcije za leto 2022, ki ga objavlja mednarodna organizacija Transparency International, je Slovenija zbrala najnižje število točk po letu 2013. To nas na lestvici uvršča med Kostariko in Italijo, medtem ko se naš zaostanek za baltskimi državami in Portugalsko povečuje. Prevedeno: ljudje imajo občutek, da je država vedno bolj prežeta s korupcijo, pretiranega zaupanja, da se to lahko spremeni, pa nimajo več.
To je mogoče tudi empirično dokazati. Leta 2021, ko je bila na oblasti Janševa vlada, so na KPK prejeli najmanj prijav sumov korupcije v osmih letih. Ker so obupali celo potencialni prijavitelji? Policija je imela v zadnjih letih več različnih direktorjev NPU kot odmevnejših akcij s področja gospodarskega kriminala, četudi smo takorekoč v živo in z zajetnimi mapami Ivana Galeta lahko spremljali, kako so državni izbranci trgovali z maskami. Saj res: kaj se je zgodilo z več kot desetimi naznanili kaznivih dejanj, ki jih je na policijo v zvezi s tem poslalo računsko sodišče?
Erozija zaupanja je počasen, a pogosto nepovraten proces. Občutek, da "prvorazrednih" vendarle ni, da znotraj institucij obstajajo pogumni ljudje, ki jih ni mogoče kupiti, je v težkih časih po letu 2009 pomagal ohranjati socialno in družbeno kohezijo. Zdaj med ljudmi spet prevladuje občutek, da sistem ne deluje. In to je raj za populiste vseh vrst.
Znak za alarm? Ali priznanje poraza?
Medtem smo priča teatru. Nekdanja ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar je ob odhodu v dramatičnem nastopu v državnem zboru citirala besede ubitega italijanskega sodnika Giovannija Falconeja – človeka, ki je za boj proti mafiji dobesedno dal življenje. Pri nas? V istem času je Rok Snežič naročil in z denarjem neznanega izvora plačal novo serijo obcestnih plakatov, ki jih je postavil praktično pred vrata finančne uprave. Policija še vedno zaslišuje priče v 10 ali več let starih zadevah. Po Sloveniji rastejo vile brez hipotek. Večina stanovanj v Ljubljani se po rekordnih cenah kupuje z gotovino, medtem ko se na tisoče zaposlenih v javnem sektorju komaj prebije čez mesec.
Drugače kot leta 2009 tokrat ni videti, da bi nove šefe državnih podjetij zanimali sporni posli predhodnikov. Posebnih revizij ni, junakom "janšizma" gre odlično. Leva sredina je spet v conah udobja. Zdi se, da je pomen preganjanja kriminala belih ovratnikov in korupcije zanjo "drugorazredna tema". Medtem je v letih zamenjav vlad in neštetih imen, ki so šla skozi vladne urade in ministrstva, zrasel nov razred podjetnikov, pripetih na javne pipice ali skritih v varnih jaslih sivega polja med zasebnim in javnim. Je res logično, da so dobavitelji zdravstva – ljudje, ki kupijo in preprodajo nek izdelek – med najbogatejšimi ljudmi v državi?
Pri pregonu korupcije stopicljamo na mestu, ugotavlja celo prvi mož KPK Robert Šumi, sicer nekdanji kriminalist. Po dobrih dveh letih mandata. Je to znak za alarm? Ali priznanje poraza?
