"Ravnal sem gospodarno." (Uroš Urbanija, nekdanji direktor Ukoma, na zaslišanju o obvodnem financiranju političnih strank)
Te dni nas je Dars presenetil z novico, da je letos na zimo pripravljen. Jurišni bataljon na novo nabavljenih tovornjakov, polnih najboljšega solnega cveta iz sečoveljskih solin je pripravljen. Inženirska brigada, ki je dobila svežo plast barve, bo solila z eminentno himalajsko soljo, ki jo na lastnih hrbtih v dolino nosijo samo šerpe iz klana Sertawa. Ti so edini dovolj posvečeni, da visoko pod vršaci kopljejo rujna zrnca in jih eno po eno ljubeče nosijo v dolino.
V skrajni rezervi čakajo še lopate z oznako SFRJ in nekaj cenene soli iz Avstrije, ki je za njih še nekako, a za naše posvečene ceste niti pod razno ni dovolj dobra. Povedano drugače, tiste se ne da uvoziti prek BiH, kar je za nekatere snežiče bistvenega pomena.
Novica, da nas letos čaka borna avtocestno drsalna sezona, je prekrila drugo novico, ki zadeva podtalno financiranje političnih strank v letih 2020-2022. Na tnalu je odločitev, ali je bila enakovredna obravnava medijev pri financiranju oglasov res enakovredna ali pa namenjena kanaliziranju javnega denarja v zasebne žepe, povezane z dnevno politiko.
Preberite še:
Kraljestvo Janezove sence #kolumna
Nesposobnost za tovariša Urbanijo ni ovira
Uroš Urbanija, pod prejšnjo vlado je vodil urad vlade za komuniciranje, trdi, da je ravnal gospodarno. Kot poveljnik Ukoma je samo razbijal monopol, pravi. Namreč pod prejšnjimi vladami so delali nezaslišano in medije obravnavali povsem neenako. Kdor je imel visoko gledanost in je oglas prikazal pol države, je za to dobil veliko denarja, medtem ko je kak drug medij dobil le drobiž – in to, čeprav sta oglas verjetno videla oba gledalca oddaje. Dobro, mogoče je bil eden ravno takrat na stranišču, toda drugi je to sigurno videl.
Uroš je s tem razkril skvarjen kapitalistični sistem, ki je v državi vladal pred letom 2020. Moderna država mora jasno delovati v skladu s principi samooupravljanja in enakopravnosti. Od tu njegov goreč boj, da bi vsem medijem plačevati enako, saj dobavljajo enako storitev. Če Pop TV državi računa 5.000 EUR za nekaj sekund dolg oglas, ki ga vidi pol milijona prebivalcev, jasno lahko tudi kak drug medij, ki ga izbere Urbanija, državi računa 3.500 EUR za minuto dolg oglas, ki ga skupno vidi sedem ljudi, če gledalcu prištejemo še produkcijsko ekipo. V preteklosti so lahko dobili le drobiž, kar je vsakega zagrizenega učenca Marxa in Lenina resnično bolelo. Vsi enake želodce, bi rekel tovariš Uroš na sestanku.
Neomarksistična tovarišija, ki je za nekaj let prevzela vodenje države, je hotela razbijati tudi druge monopole. Tovariš Uroš je na zaslišanju tako polemiziral sodelovanje vlade pri produkciji reklamnih vsebin za vojsko, saj si je minister za obrambo drznil (!) za sodelovanje pri pripravi resničnostnega šova povabiti edino medijsko hišo, ki v Sloveniji snema resničnostne šove. Ne glede na to, kaj si mislimo o taki promociji vojaškega poklica, je seveda nesprejemljivo, da bi od izbranega ponudnika zahtevali, da je tak šov tudi sposoben narediti.
Nesposobnost v neo-kumrovški doktrini tovariša Urbanije ni ovira, vsak lahko dobi državni denar. Dokler je njihov, jasno.
Preberite še:
Pismo strica Tonina #kolumna
Varčevali bi in hkrati trpali denar v svoje žepe
Perfidna partijska strategija je tako razkrita. Pod pretvezo boja za enakopravnost vseh je državni urad za komuniciranje ukazal javni denar razpršiti med vse medije, ne glede na njihov doseg in gledanost. Na račun Ukomovih reklam so majhni mediji lahko dobro služili, saj so njihovi stroški minimalni. Da so ti majhni mediji večinoma v lasti podpornikov tedanje oblasti, je seveda postranskega pomena.
Včasih se mi zdi, da se vrtimo na pokvarjeni gramofonski plošči, ki rada preskakuje. Vedno znova in znova vidimo isto zgodbo, iste pristope, iste zlorabe, iste cilje in iste ljudi. Ko pridejo na oblast, na vse načine iščejo načine, kako bi svoj politični projekt financirali z javnim denarjem, medtem ko s prižnice pridigajo o pomenu racionalne porabe javnega denarja. Zlasti bi varčevali na projektih, ki bi koristili vsem, ki ne volijo za njih in bogato zalagali svoje podpornike. V imenu gospodarnosti, jasno. Varčuje se na nasprotnikih.
Sočasno je nespremenjena tudi njihova mantra. Vsi naj bi bili enaki kot oni. Vsi naj bi svoje podpornike zalagali z javnim denarjem in sredstva ostalim jemali, toda obstaja ena pomembna razlika: oni to res počno. Tovariš Urbanija je to na zaslišanju nedvomno potrdil, dnevna politika je od leta 2020 do svojega sestopa z oblasti na nosilih javni denar kanalizirala svojim podpornikom. Afere ventilatorji, Trenta in vse ostale so enake zgodbe: ko so bili na oblasti, so denar iz naših žepov dajali v žepe svojih. To smo vedeli že prej, toda tovariš Urbanija je potrdil, da so to dejansko delali.
Preberite še:
Smo v dobi populistov, ki sejejo strah. Uprimo se jim. #kolumna
Nikoli jim ne zmanjka tujega denarja
Kot je rekla znana britanska političarka preteklega stoletja Margaret Thatcher, sta socializem in komunizem odlična sistema, dokler jim ne zmanjka tujega denarja.
Tu imajo neomarksistični tovariši Urbanije neznansko srečo, saj jim volivci vedno damo košarico, dokler se s tujim denarjem še lahko igrajo. Z njihovimi napakami in pogorišči se morajo ukvarjati ostali, ki jih seveda ovirajo na vse mogoče načine. Čez nekaj skladovnic polen in bazenov sline iz pljunkov dalje se zgodba ponovi in neomarksisti zopet pridejo na volitve z obljubami, da bodo s tujim denarjem ravnali res gospodarno.
Ne želim si, da tega našega denarja kdaj dejansko zmanjka. Skrbi me edino, da bomo to roparsko zgodbo videli še kdaj. Zato si bi bilo smotrno besede in dejanja tovariša Urbanije zapomniti in predvajati, ko bomo naslednjič pozvani, da izberemo svoje predstavnike.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
