Tresla se je gora, rodila se je miš. Igor Bavčar, nekdanji direktor in solastnik Istrabenza, ostaja pravnomočno obsojen na pet let zapora zaradi pranja denarja. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) ni ugotovilo, da bi mu v Sloveniji kdorkoli kršil pravico do poštenega sojenja. Bavčarju ni pritrdilo, da je bilo sojenje nezakonito, kot nas danes prepričuje sam.
Res je, da je sodišče Bavčarju zaradi izjave nekdanjega pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča o "padanju glav" prisodilo odškodnino. Ni dobil poldrugega milijona evrov, ki ga je zahteval sam, ampak "le" 16 tisoč evrov. Toliko je verjetno znašala njegova mesečna plača, ko je vodil Istrabenz. Toda še zdaleč mu ni uspelo doseči tistega, kar si Bavčar od vsega najbolj neizmerno želi: sodne in predvsem družbene rehabilitacije.
Vsaj po enem kriteriju je bil Bavčar vedno drugačen od večine ostalih padlih "tajkunov" iz drugega vala privatizacije. Če so se ti pečali s politiko zgolj zato, da so lahko s krediti izpeljali svoje kapitalske operacije, v resnici pa so jo prezirali, je bil Bavčar od nekdaj politično bitje, ki je v gospodarstvo "zašlo", da bi pridobilo neizmerno količino družbene moči – in seveda bogastva.
Preberite še:
Boštjančič še vedno ne ve, kako sta čez noč izginili dve milijardi
Nekoč se ga je balo "pol Slovenije"
Bil je minister za notranje zadeve v času osamosvojitvene vojne - in izbrisa. Bil je minister za evropske zadeve v času približevanja EU. Bil je finalist boja za vodenje LDS po umiku Janeza Drnovška, ki si je šel "lizat rane" v Istrabenz. Tam je imel v rokah hotele, Drogo Kolinsko, energetsko divizijo, zajeten delež Mercatorja in še dobro skrit lastniški delež. A vse to mu ni bilo dovolj.
Na koncu je Bavčarja odnesla sla, zaradi katere je Istrabenz iz lastnika bencinskih servisov spremenil v finančni holding, ki se je ukvarjal le še s kopičenjem delnic. Ko se je na neki točki odločil, da želi biti tako lastnik Istrabenza kot Petrola, je bilo jasno, da se mu finančna matematika ne bo izšla. To so mu zaman skušali dopovedati tudi nekateri najbližji sodelavci, s katerimi se je takrat razšel, medtem ko se je zapletal v delniške vojne z ostalimi klikami okrog tedanjega Janševega dvora.
Če se je Bavčarja nekoč balo "pol Slovenije", je s svojimi poizkusi, kako se izogniti prestajanju kazni in igranjem košarke v bolniškem staležu, postal celo tarča posmeha. To ga zagotovo boli veliko bolj kot ostale nekdanje menedžerje. Za razliko od kakšnega Boška Šrota ali Mateja Raščana ga je vedno skrbelo, kako se bo zapisal v zgodovino. Od tu njegovo sedenje na okroglih mizah, kjer častijo osamosvojitev. Od tu njegov boj za lastno "dediščino", zaradi katerega se je nekoč preudaren mož danes pripravljen razglasiti za žrtev pravosodja.
Preberite še:
Solidarnost se neha, ko nam več ne paše
Zakaj bi jo Bavčar danes odnesel bolje
Toda za nazaj bi lahko precej cinično rekli, da je imel Bavčar tudi smolo. Preiskava proti njemu se je začela leta 2010, ko je pok delniških balonov državo že pahnil v globoko recesijo. To je bilo tudi zlato obdobje na področju odkrivanja in preganjanja gospodarskega kriminala. Policija in tožilstvo sta takrat serijsko pisala ovadbe oziroma obtožnice proti menedžerjem, bankirjem, stečajnim upraviteljem in drugim. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), ki jo je vodil Klemenčič, je še bila organ, ki je med vplivneži zbujal strah.
Danes bi jo Bavčar verjetno odnesel precej bolje. Vsaj v zadnjih petih letih, če ne že prej, sta policija in tožilstvo v boju proti kriminalu belih ovratnikov izgubila zagon. Odmevne aretacije in odprte zadeve v tem času je mogoče prešteti na prste ene roke. Da, vmes je bil na oblasti Janša, čigar ljudje so aktivno delali na uničenju policije. Mimogrede, zakaj jih danes nihče kazensko ne preganja zaradi tega?
Toda na področju odkrivanja gospodarskega kriminala se je v policiji že prej razširila precejšnja mera pasivnosti ali celo pragmatičnosti. Občutek, da se v Sloveniji ob vseh milijonih, ki pri javnih naročilih izginejo v zasebnih žepih, nikoli nikomur nič ne zgodi, pač ni od včeraj. Razrašča se pri ljudeh, od tistih poštenih javnih uslužbencev naprej, ki iz prve ali druge vrste opazujejo te deviantne pojave, medtem ko si njihovi osrednji akterji brez kreditov serijsko kupujejo nepremičnine in jahte.
Kaj nam Šumi sporoča v družbi s Pečečnikom
Danes, ko so časi drugačni kot deset let nazaj, bi bil Bavčar morda še vedno ugledni menedžer. Nekoč so vodilni na KPK zahtevali "padanje glav", danes sklepajo "etične dogovore" z ljudmi, ki bi jim morali najbolj gledati pod prste.
Drži, Klemenčičeva izjava je bila zelo neprimerna. Ker jo je dal s pozicije moči, je bila za sam postopek proti Bavčarju celo škodljiva, zato jo je kot tako nesmiselno braniti. Toda kakršna koli že je, vendarle izhaja iz neke elementarne volje, da je treba nekaterim praksam v tej državi narediti konec. Ena takih je recimo kronično izogibanje sodnim postopkom na vse mogoče načine.
Preberite še:
V Golobovem svetu za zdravstvo tudi bivši Janšev minister
Ko sedanji predsednik KPK Robert Šumi pred kamerami sklepa zaveze z Jocom Pečečnikom, šefom Slovenskega poslovnega kluba (SBC) in podjetnikom, ki se je še pred tremi leti javno hvalil s krajo mask iz skladišča nekje v tujini, te elementarne volje ni več mogoče zaznati. Ko Šumi govori o "poslovanju z državo brez podkupovanja" skupaj z združenjem, ki velja za eno najmočnejših lobističnih skupin v državi, lahko glasba preneha igrati, zadnji pa lahko ugasne luč. In zapre vrata.
Morda je bil Šumijev namen celo dober, a skupni nastop s Pečečnikom v smislu sporočila, ki ga daje, ne bi mogel biti bolj zgrešen. Institucija z nalogami in pooblastili, kot jih ima KPK, je tu zato, da je na podjetnike, ki poslujejo z javnim sektorjem, toliko bolj pozorna - ne pa, da skupaj z njimi dela PR akcije, zavite v celofan etike.
Morda bi danes Bavčar - enako kot pred dnevi Pečečnik - v studiu Odmevov skupaj s Šumijem govoril o poštenih poslovnih praksah. In nato bi poslušal, kako ta isti prvi mož KPK v isti TV oddaji kritizira še izbiro generalnega direktorja policije. Torej postopek za položaj, na katerem je še ne tako dolgo nazaj sedela Šumijeva prijateljica Tatjana Bobnar, ki je hkrati konec lanskega leta kot nekdanja ministrica istemu Šumiju prijavila domnevne politične pritiske na policijo. Ampak to bilo že res preveč, mar ne?
