"Veš, za Slovenijo bi bila najboljša velika koalicija desnih in levih." S temi besedami je direktor enega večjih zasebnih podjetij, ki precej posluje z državo, pred dnevi začel pogovor o političnih razmerah v državi. Slišal je za informacijo, da se je eden od njegovih konkurentov sestal z Janezom Janšo. "Ni edini," mi je dejal in začel naštevati, kaj bi bile prednosti velike koalicije: "Stabilnost. Vedeli bi, s kom se je treba pogovarjati."
Skratka, Janez Janša je očitno nazaj - in to po tem, ko je bil še konec leta 2022 v navidez brezizhodnem položaju. Izgubil je še ene parlamentarne volitve in tri referendume. Predsedniške volitve so v politično orbito izstrelile Anžeta Logarja kot novega princa slovenske desnice. Tudi predčasne volitve so se z več kot trdno koalicijsko večino zdele kot utopija.
Toda danes, leto in pol pozneje, je jasno dvoje. Prvič, da revolucije na desnici ne bo. Janša ostaja njen nesporni vladar. In drugič, da sta se v deželo na sončni strani Alp po junijskih evropskih volitvah vrnila tako pričakovanje kot bojazen, da se lahko Janša vrne na oblast.
Zakaj revolucije na desnici ne bo
Že vsaj leto dni tako na desnici gledamo intenzivni politični inženiring. Po tem, ko je biznis linija Svobode z vrha Darsa zrušila Valentina Hajdinjaka, je Janša nase priklenil NSi, ki znova postaja drugo oko iste glave. Matej Tonin, nekoč slovenski Kurz in "Kučanov sin", je odšel v Bruselj, od koder se najraje oglaša glede vprašanja splava, spolne identitete olimpijcev in "ideologije LGBT".
SLS se je Janša lotil s Petrom Gregorčičem in naskokom na Kmetijsko-gozdarsko zbornico. Vedno bolj cincavemu Anžetu Logarju bo prvak SDS naposled dovolil osamosvojitev, a le pod njegovimi pogoji in dogovorom, da ne bo najedal baze matične stranke.
Drugih žepov in enklav, ki ne bi bile pod absolutno kontrolo SDS na desnici praktično ni več. Z Markom Lotričem že nastaja nov politično-podjetniški "satelit". Drugi, v podobi Pavleta Ruparja, je spet aktiviran, SDS pa v finančnem smislu ostaja daleč najmočnejša slovenska stranka.
Janša bo tako vsaj do leta 2026 ostal absolutni gospodar desnice. Še toliko bolj, če bo na volitvah v ZDA zmagal Donald Trump. Ta položaj si je dokončno utrdil na junijskih evropskih volitvah. Te tradicionalno veljajo za domači teren SDS. Toda s prepričljivostjo te zmage je Janša vsaj v domačih poslovnih krogih uspel ustvariti vtis, da se utegne ta leta 2026 na enak način ponoviti tudi na parlamentarnih volitvah. Sploh, ker ti krogi ne skrivajo svojega nezadovoljstva z vlado Roberta Goloba.
Preberite še:
Fides je zlomil Cerarja, zdravstveni lobiji Šarca. Golob je obe bitki dobil, a prava šele prihaja
Velika koalicija ni tako neverjetna, kot se morda zdi
Toda eno so dogovori, kdo od podizvajalcev bo delal na kakšnem gradbenem projektu ali za katero od državnih podjetij, drugo pa "realpolitika". Janša se verjetno zaveda, da so volitve v sodobnem, multimedijskem svetu hipnih in hitrih (dez)informacij po svoje nepredvidljive. Te lekcije se je poleti v Franciji naučila Marine Le Pen, ki se je že videla na čelu vlade. Še pred tem so jo izkusili Janševi prijatelji iz Varšave.
Tudi izkušnja z manjšinsko vlado iz obdobja 2020-22 ga uči, da želi v primeru, če res pride nazaj na oblast, vladati z udobno večino. 50 poslancev in še kakšen, torej. To bo Janši tudi ob trenutnih ratingih levosredinskih strank težko uspelo zgolj s "sateliti" oziroma drugimi desnimi strankami, zato potrebuje partnerja iz konkurenčnega bazena.
A tu za Janšo nastopi težava: Počivalškov SMC je sveži dokaz, da si vsak, ki bi ponovil to avanturo, podpiše tudi lastno politično smrt. Takšen prestop je zato mogoče prodati le kot idejo o veliki koaliciji, ki da je nujna zaradi "ključnih razvojnih in strateških izzivov države". V oskubljenem domačem medijskem prostoru, ki se topi ob floskulah o povezovalnosti, neizključevanju in dialogu, je mogoče vse. Tudi to, da bo naenkrat največji "povezovalec" postal politik, ki je vrsto let serijsko žalil tako posameznike kot celotne skupine prebivalstva.
Prvak SDS dobro sluti, da je velika koalicija ob določenih okoliščinah leta 2026 celo možna. Na levi sredini je kar nekaj politikov, ki s tem ne bi imeli težav. Vladimir Prebilič, ki je za Milana Kučana "neznanka, a nepopisani listi vedno predstavljajo neko upanje", odkrito govori o povolilnem povezovanju z Logarjem. Tudi domači kapitalski mogotci bi v koaliciji, jasno razdeljeni na fevde, bolje vedeli - kot bi dejal direktor iz uvoda - "s kom se je treba pogovarjati".
Preberite še:
Aleš Musar ima rad blišč "prve dame", dokler ni govora o njegovih milijonih v Nemčiji
O drugi republiki ne govori več Janša, ampak NPM
Temu primerno Janša tudi deluje. Že od evropskih volitev naprej je pred nami v ovčji koži. Javno se oglaša le, kadar "ga skrbi za bolnike". Precej bolj aktiven je v zakulisju, medtem ko spomin na obdobje 2020-22 počasi, a zanesljivo bledi. Celo pozivi k oboroževanju, ki jih občasno objavi strankarski tednik SDS, ne vznemirjajo nikogar več.
Toda medtem ko Janša vsaj za zdaj ne govori več o "drugi republiki", je ta ideja prišla kar od same predsednice republike Nataše Pirc Musar. Ta po novem ne skriva, da želi parlamentu iz rok odvzeti pristojnost odločanja o šefih nekaterih ključnih institucij v državi: guvernerja Banke Slovenije, varuha človekovih pravic, vodilnih ljudi računskega sodišča, informacijskega pooblaščenca ...
Vse te danes uradno imenuje predsednica republike, a šele po tem, ko o njih dejansko odloči državni zbor. Nataša Pirc Musar v tem vidi neskladnost z ustavo, četudi bi s spremembo takšne ureditve na glavo postavila praktično celoten slovenski sistem parlamentarne ustavne demokracije. V njem imata namreč politična in oblastna pooblastila le parlament in vlada, pristojnost predsednika republike, da imenuje kadre, pa je zgolj legitimacijske narave.
Povedano drugače: vse ostalo bi pomenilo korak, dva ali tri do uvedbe predsedniškega sistema, pristojnosti Nataše Pirc Musar pa približalo tistim, ki jih ima Emmanuel Macron.
Ampak vse to lepo ponazarja trenutno sliko slovenske politike. Medtem ko Janša počasi, s hitrostjo Putinove vojske na vzhodu Ukrajine, osvaja meter po meter prostora, predsednice republike kot ključne politične figure na slovenski levi sredini ne zanima obramba sedanjega ustavnega demokratičnega reda. Raje razmišlja o tem, kako bi ga ukrojila po lastni podobi – in interesih.
Preberite še:
Kako je Erik Brecelj pri "dvoživkah" nalil čistega vina Bojani Beović
