"Ne sodimo komunistov po tem, kar govorijo, temveč po tem, kar delajo!" - Nguyen Van Thieu (predsednik Južnega Vietnama v letih 1967-1975)
Silosi Žita padajo. Ogromen kompleks iz časov hladne vojne je uradno služil kot strateška zaloga hrane za primer vojne in lakote. Govorice, da so komunisti v resnici zgradili skrivni lanser medkontinentalnih balističnih raket in da so bili silosi žita samo kamuflaža, se niso izkazale za resnične. Notri naj bi res bilo samo skladišče žita in mlin. Območje, ki meji na največje nakupovalno središče v državi na eni strani in drugo največje nakupovalno središče v državi na drugi, dobiva nov pomen.
Investitor Ivo Boscarol je slovenski odgovor na Elona Muska. Na območju bi gradil stanovanjsko sosesko tako imenovanih dostopnih stanovanj, ki bi bila pravo mesto v malem. V krogu četrt ure hoje bi imeli stanovalci na voljo vse, od služb in trgovin do restavracij in zabave. Denar, ki bi ga stanovalci sicer namenili za avtomobil, bi tako lahko prihranili in namenili za kaj boljšega, pravi.
Gre za pravo revolucijo na področju urbanega planiranja, za inovativen, nov koncept tako imenovanega 15-minutnega mesta, ki se ga ni domislil še nihče. No, skoraj nihče. V času Stalina in tudi kasneje so temu rekli "planirano mesto".
Preberite še:
Zakaj ima Anže Logar mir pred propagandnim aparatom SDS
Bolj iskanje pozornosti kot kaj drugega
Na tak način je zgrajene vsaj pol Rusije in vsa večja mesta nekdanjega vzhodnega bloka. V zahodnem delu Evrope tej blazni novotariji rečejo samo "mesto", saj je na ta način od izuma gradbenih dovoljenj dalje projektirano vsako naselje, ki ima vsaj eno avtobusno postajo.
15- in 20-minutna mesta so nekaj čudnega na drugi strani Atlantika. Mesta tam niso grajena tako, da bi ljudem čim bolj olajšala življenje v njih, ampak tako, da bi pomagala pri prodaji avtomobilov. V ZDA tako res ni nič nenavadnega, da je trgovina 300 metrov stran dosegljiva samo z avtomobilom, ker ni ne pločnika ne pešpoti. Kolesarjev tam ne ogrožajo samo avtomobili, ampak tudi lovci, ki nenavadno bitje s kolesi pogosto zamenjajo za divjad. Pri nas je k sreči že drugače, tako da gre pri tem resnično inovativnem načrtu bolj za iskanje pozornosti kot kaj drugega.
K sreči soseska obljublja tudi nekaj, pri čemer z ušesi zastrižemo tudi tisti, ki smo v življenju že kdaj videli strnjeno naselje: soseska naj bi bila tudi dostopna. Boscarol kot visokoleteči cilj omenja izredno dostopno, skoraj komunistično ceno po tri kovače na kvadratni meter. Posameznik, ki dobiva povprečno plačo in štedi denar tako, da živi pod mostom in se prehranjuje s travo, kobilicami in vranami, bi trisobno stanovanje v nadvse dostopni soseski 15-minutnega mesta lahko kupil v zgolj petnajstih letih.
Visokoletečemu projektu želim čim več uspeha. Tisoč dostopnih stanovanj v Ljubljani, ki bodo na licitacijah zlahka dosegla tudi dvakratnik obljubljene cene, je vsekakor smotrn projekt. V prestolnici, pa tudi še marsikje drugje, resnično manjka novogradenj, kjer bi želeli naseliti še koga drugega kot grajsko gospodo.
Preberite še:
Trumpovi psi na žaru in hrčki na buzari. Politika laži iz ZDA nam je bliže, kot mislimo.
Investitorji niso komunisti in prosti trg je prost
Žal je tako, da kapitalisti, ki gradijo dostopna stanovanja, vse prehitro trčijo ob prosti trg. Ko enkrat ugotovijo, da lahko to stanovanje, ki so ga želeli prodati za tri tisočake na kvadratni meter, prodajo tudi za pet tisočakov na kvadratni meter, nekdanjo dobrohotnost zamenja pohlep.
Investitorji pač niso komunisti in prosti trg je prost. Stanovanjske stiske po državi ne moremo reševati po načelu prostega trga preprosto zato, ker je v državi vse preveč ljudi, ki imajo dovolj denarja za investicijska stanovanja.
Dostopne soseske, grajene kot investicija za dobiček, bodo zato bistveno lažje pokupili predvsem tisti, ki ne plačujejo dragih najemnin. Da bi jih zgradili dovolj in z njimi nasičili trg, bo trajalo leta in desetletja. Tega časa nimamo.
Edini način, kako to težavo rešiti, je državni program gradnje dostopnih nepremičnin, lahko za neprofitni najem ali za prodajo, kjer se nakup dovoli le upravičenim posameznikom: v lasti nimajo primerne nepremičnine in tam bodo po nakupu tudi živeli.
Preberite še:
Svoboda govora je zanje svetinja. Dokler jim ni več všeč, kar slišijo.
Bajno se da zaslužiti tudi s stanovanji za srednji sloj
Od investitorja, ki nam je nekoč smeje pripovedoval, kako moramo delati en dan več, ker to pomeni polovico odstotne točke BDP več za državo, takih komunističnih pristopov ne moremo pričakovati. So prekompleksni.
Veseli pa me, da je vsaj en investitor ugotovil, da se splača naskočiti tudi srednji del trga. Projekt Galaksija - ali kakorkoli se bo tole imenovalo - bo pokazal, da se da bajno zaslužiti tudi s stanovanji, ki niso grajena posebej za miljarderje. V ta vlak bajnih zaslužkov bo morda prisedel še kdo in bomo dobili še kakšno malo bolj normalno sosesko, za tiste, ki nimamo sluge, da bi žvečil hrano namesto nas.
Morda nam bo kapitalizem sčasoma prinesel komunistično rešitev problema, ki sta ga ustvarila oba.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
