Osem lekcij za vse trumpiste in avtokrate: kaj nas učijo njihovi porazi

Konec oktobra smo na tem mestu zapisali: »Vučič, Netanjahu, Trump: dnevi so jim šteti. Ali gledamo začetek njihovega konca?« Dva tedna pozneje je odgovor jasen: da. 

Ljudje v Srbiji, Izraelu in ZDA so povedali svoje. Aleksandar Vučić odhaja v zgodovino padlih srbskih vladarjev po verjetno največji zmagi demokracije na teh prostorih v tem stoletju. Donald Trump bo moral drugo polovico mandata shajati z ogromno večino Demokratov v kongresu in senatu, ki mu napovedujejo serijo preiskav zaradi korupcije. V Izraelu pa so vsak dan bližje vladi, v kateri ne bo Benjamina Netanjahuja.

Kaj se je zgodilo? Kaj nas učijo te tri zgodbe, v resnici štiri, če jim prištejemo še spomladanski volilni debakel Viktorja Orbana na Madžarskem?

Preberite še:
»Sionistični heroj« se zanima za Nova24TV. Kaj ima s tem Vučićev padec?

Prva lekcija: ljudi na dolgi rok ni mogoče prevarati

Prva lekcija je, da ljudi na dolgi rok ni mogoče prevarati. Lahko jim nekaj časa »prodajaš« zgodbo, da se boriš za njihove interese, čeprav ti je mar le za lastne. Da si eden od njih, čeprav nikoli nisi bil. Da se boriš proti »zunanjim sovražnikom«, ki naj bi jih ogrožali, in elitam, četudi si sam v resnici avatar teh istih elit, na računih pa imaš stotine milijonov. 

A ljudje niso slepi: v ZDA so videli, koliko stane bencin in kako visoke so cene v trgovinah. Videli so, kako Trump dvori najbogatejšim ljudem sveta, medtem ko breme carinskih vojn, inflacije in luknje v zdravstveni blagajni prelaga na vse ostale. 

Madžari in Srbi so vrsto let gledali prijatelje in sodelavce, ki so v upanju na boljše življenje zapuščali državo. Spoznali so, da so njihovi vodilni pripravljeni državo prodati tujcem v zameno za korupcijske in umazane projekte, ki škodujejo njihovemu zdravju. 

V Izraelu so videli rezanje proračunov za zdravstvo in šolstvo, stanovanjsko krizo in rastoče življenjske stroške, ki so Izrael spremenili v eno najdražjih držav na svetu.

Preberite še:
Vučić, Netanjahu, Trump: dnevi so jim šteti. Za koga navijamo v Sloveniji?

Trumpa so podprli tehnofevdalci in algoritmi. Ni mu pomagalo. 

Druga lekcija je, da avtokrati vedno znova precenjujejo svojo moč. Trumpu niso mogli pomagati najbogatejši ljudje sveta, Elon Musk, tehnofevdalci in njihovi algoritmi na družbenih omrežjih. Ni mu pomagalo novo risanje meja volilnih okrajev. 

Trumpu niso mogle pomagati davčne olajšave za Wall Street, donacijski večeri v Mar-a-Lagu, posli, ki jih je po vsem svetu sklepal njegov zet Jared Kushner, ali finančne sheme, ki naj bi pomagale revežem. 

Prav tako ne vrhovni sodniki, ki jih je imenoval sam, evangeličanski pridigarji in drugi mnenjski voditelji, ki so ga videli za reinkarnacijo boga. Ni mu pomagala vojska, ki jo je pošiljal na ulice ameriških mest. 

Tudi Vučiću in Orbanu ni pomagalo dejstvo, da sta prevzela vajeti v praktično vseh podsistemih v Srbiji in na Madžarskem. Niso jima pomagala izraelska orodja za vohunjenje ali propagandni aparat. Netanjahuju niso pomagali najsodobnejša IT orodja sveta, mobilizacija naseljencev, Kushner, spremenjena demografska slika Izraela in sklicevanje na Staro zavezo. 

Preberite še:
Črnogorci sumijo, da je v ozadju nakupa N1 denar iz Vučićevega kroga

ICE in »batinaši«: nasilje nikoli ne zmaga

Tretja lekcija je, da nasilje nikoli ne zmaga. Ne verbalno, kaj šele fizično. Trumpizem je politično kulturo v ZDA in Evropi zastrupil z besedno gnojnico najhujše vrste. Tudi to mu ni pomagalo. V republikanskih trdnjavah v ZDA so slavili kandidati, ki so govorili in delovali spodobno. Trumpovega klina niso zbijali z lastnim klinom, ampak s spodobnostjo, dialogom in humorjem. 

Trumpu ni pomagala nobena demonstracija sile v tem mandatu: napad na Iran, ki očitno ni imel jasnega končnega cilja, ICE, izginotja ljudi v deportacijskih kampih in uboji ljudi, ki so proti temu protestirali. Ravno nasprotno, vse to mu je očitno najbolj škodilo.

Vučiću niso pomagali »batinaši«, ki so dve leti tepli protestnike, zvočni top in policijski specialci. Orbanu niso pomagali kazenski postopki proti političnim nasprotnikom in novinarjem. Netanjahuju nista pomagala genocid v Gazi in etnično čiščenje na Zahodnem bregu.

Preberite še:
Desnica je na misiji. Njen cilj je, da bodo volitve 2030 odločene vnaprej

Avtokratom tudi uničenje medijev ne pomaga

Četrta lekcija je, da avtokratom tudi uničenje medijev, ki jim niso po volji, ne pomaga. Sploh ne v dobi družbenih omrežij. Trumpu niso pomagali javno blatenje novinarjev in medijev, astronomske odškodninske tožbe, zlorabe regulatorjev, omejevanje dostopa v Belo hišo in policijsko preganjanje virov. 

Orbanu ni pomagalo, da je obvladoval več kot 80 odstotkov medijskega prostora, da je z državnim denarjem polnil lastni propagandni aparat, da je plačeval milijone evrov za digitalno propagando, da je preganjal medije, ki so se financirali iz tujine, in da jim je jemal licence za delo. 

Vučiću niso pomagali pokorjena javna televizija, tabloidna mašinerija z Informerjem in Pink TV, vsakodnevna »izredna javljanja«, verbalna obračunavanja z novinarji in prevzem N1. Netanjahuju niso pomagali lastni propagandni aparat in podmizni dogovori z lastniki medijev.

Peta lekcija je, da se proti trumpistom in avtokratom vedno prvi obrnejo mladi. V zadnjih letih v Evropi govorimo o obračanju mladih v desno, k religioznosti, četudi je ta pogosto zgolj krinka za nacionalizem. Toda v ZDA so trumpizmu »ne« rekle vse generacije, najbolj izrazito pa mladi. Enako kot Orbanu na Madžarskem in Vučiću v Srbiji. Se torej nova generacija mladih za razliko od prejšnje spet odmika od desnice?

Preberite še:
Smo Amerika v malem: desnica se ne zmeni za realnost, zato ustvarja svojo

Ljudje so siti kulturnih vojn in širjenja strahu

Šesta lekcija je, da so ljudje utrujeni od kulturnih vojn. V ZDA so utrujeni od desetletja, ki ga je zaznamoval »trumpizem«. V Srbiji in na Madžarskem je obdobje, v katerem je Vučić pred notranjimi in zunanjimi sovražniki »branil« Srbijo, Orban pa Madžarsko (oba zato, da sta jo lažje privatizirala), trajalo desetletje in pol.

Jutru po kulturnih vojnah vedno sledi maček. Najpogosteje v obliki inflacije in gospodarske realnosti, ki je ponavadi slabša kot prej. 

In sedma lekcija: tudi metoda sejanja strahu prej ali slej neha delovati. Trump, Vučić, Orban in Netanjahu so v finišu svojih kampanj stavili na strašenje ljudi. Trump je Demokrate prikazoval kot »nevarne komuniste in radikalce«, Orban takratno opozicijo kot »tuje plačance« in »agente«, Vučić študente kot »blokaderje, fašiste in kriminalce«, Netanjahu pa politične nasprotnike kot »pomočnike teroristov« in »notranje izdajalce«. 

Tudi to jim ni pomagalo. Strah, ki so ga širili, je bil votel. Ker za vse trumpiste in avtokrate obstaja še osma, verjetno ključna lekcija: ne podcenjujte ljudi.