Po Dušanu Kondi zdaj linčajo še mlade atlete. Kdo bo ustavil to drhal?

Ike Svit Umunna je 17-letni Ljubljančan, ki velja za enega največjih talentov slovenske atletike. Prejšnji mesec je na balkanskem prvenstvu do 18 let v teku na 100 metrov osvojil srebrno medaljo. Pri tem je kar dvakrat zrušil državni rekord v tej starostni kategoriji. Še pred tem ga je podrl tudi v teku na 60 metrov, ki jih je pretekel v manj kot sedmih sekundah. 

Gre za fanta, pred katerim je - kot radi rečejo v športnih krogih - lepa prihodnost. To bi morala biti dobra novica za slovensko atletiko, ki jo že več let tarejo finančne in sistemske težave. Na atletski zvezi so zato novico z veseljem objavili, Ikeju Svitu pa za dosežek čestitali. 

In potem se je usulo tisto najslabše, kar ta država premore. Pod objavo zveze na družbenih omrežjih se je v nekaj urah zvrstila množica sovražnih in rasističnih komentarjev izpod tipkovnic ljudi, ki jih Ike Svit moti. Zakaj, če je rojeni Ljubljančan, sin slovenske mame in zelo uspešen atletski reprezentant te države? 

Ker je temnopolt. 

Preberite še:
Sodelavci Branka Grimsa v ozadju shoda skrajne desnice v Ljubljani #foto

Česa sta »kriva« 17-letni Ike Svit in 20-letni Mitja

Na Ikeja Svita, ki je premlad, da bi imel volilno pravico in vabilo za maturantski ples, se je le nekaj ur potem, ko je v dresu s slovenskim grbom zrušil rekord, spravila horda rasistov, nestrpnežev in drugih primitivcev. Na atletski zvezi so začudeno ugotavljali, da »se s tolikšnim obsegom žaljivih, ksenofobnih in rasističnih komentarjev na naših družbenih omrežjih še nismo srečali«.

Kot so ugotavljali, »običajno tako veliko število komentarjev naše objave dosežejo le ob izjemnih športnih uspehih slovenskih atletov«. Recimo ob zlati medalji belopoltega metalca diska Kristjana Čeha ali dobrem nastopu belopolte skakalke s palico Tine Šutej. 

Ne pa tudi ob uspehih Mitje Zubina, belopoltega tekača na 400 metrov z ovirami, ki je mesec dni pozneje postal nova tarča te spletne horde. 

Ko je pred dnevi v Birminghamu prvič nastopil na članskem tekmovanju in se uvrstil na 19. mesto, so se nanj usuli homofobni komentarji zaradi domnevne spolne usmerjenosti. Pri tem Mitji ni pomagalo, da celo po kriterijih spletnih idiotov velja za »čistokrvnega Slovenca«. Če so Ikeja Svita zasmehovali zaradi polti, je bil Mitja »mavrica«, »toplovodar« in »dvocevkar«. 

Preberite še:
Javni linč Dušana Konde: kdo je za napade aktiviral trole iz tujine?

Kako s(m)o pozabili na spletni umor Dušana Konde 

Mladi Mitja je pogumen in pokončen človek. Te komentarje je namreč kar sam objavil na svojem Instagram profilu in jih komentiral z naslednjimi besedami: »Samo majhen vzorec spletne toksičnosti, ki se dogaja v ozadju. Nisem se zavedal, koliko sovraštva je doma.« 

Kaj pa mi ostali? Se res ne zavedamo, »koliko sovraštva je doma«? Ali pa smo se zgolj toliko časa delali, da ga ni? 

Ko je horda spletnih trolov in pokvarjencev iz Slovenije in tujine konec maja porinila v smrt (beri: ubila) šefa celjskega kajakaškega kluba Dušana Kondo, bi morali v Sloveniji zazvoniti vsi alarmi. Žal niso. Ni znano, da bi se s spletnim napadom, ki je imel vse elemente koordiniranosti, danes še ukvarjala katerakoli institucija. 

Seveda bodo pristojni, od tožilstva naprej, znali razložiti, zakaj je temu tako. Ker imamo v Sloveniji zaradi izkušnje z avtoritarnim režimom visoke standarde svobode govora. Ker kazenska zakonodaja ne pozna »spletnih umorov«. Ker je družbena omrežja nemogoče regulirati. Ker je storilce za lažnimi profili nemogoče izslediti. Ker ... blablabla.

Preberite še:
Sova na sledi neonacistom med "rumenimi jopiči"

Ko se morilci izvlečejo brez kazni, je dovoljeno vse 

A ko si vsi operejo roke, morilci pa izvlečejo brez kazni, celotna družba dobi sporočilo, da je dovoljeno vse, lov pa odprt. Včeraj Dušan Konda, danes mlada atleta, od tega eden še nepolnoleten. In jutri?

Vse to se dogaja, ker ti ljudje - če jih sploh lahko tako imenujemo - zelo dobro vedo, da jim nihče nič ne more. Koliko primerov rasizma, homofobije, nestrpnosti in sovražnega govora na spletu sta v zadnjih letih kazensko preganjala policija in tožilstvo? Mimogrede: ste mogoče slišali, da bi se ob rasističnem pogromu nad mladoletnim športnikom oglasila katera od institucij?

Še vedno se lahko delamo, da tega ni, se tolažimo, da gre za posamične izbruhe, in se prepričujemo, da se »nam to ne more zgoditi«. A vse to je tiščanje glave v pesek. Treba si je naliti čistega vina in priznati, da se Slovenija v tem pogledu spreminja na slabše. 

Še pred leti so takšni pojavi pri nas veljali za zavržne. Nepredstavljivo je bilo, da bi navijači Slovenije rasistično žalili bivšega rokometnega reprezentanta Tetteya Banfra, čigar korenine so iz Gane. Ali reprezentančna košarkarja Anthonyja Randolpha in Arriela McDonalda, reprezentančnega hokejskega vratarja Stanleya Reddicka in Merlene Ottey, še vedno najhitrejšo Slovenko vseh časov.

Za ljudi na tribunah so bili ti »naši« - enako kot Sergej Rutenka, Zoran Jovičić, Sandi Lovrić, Mike Tobey, Alen Omić ali Mirza Begić.

Gledamo in čakamo, da mine. Ne bo.

Tudi zato se moramo nehati pretvarjati, da so vsi ti spletni pogromi izolirani incidenti, ki so nastali iz nič. V resnici je obratno: ustvarilo jih je okolje. To je namreč isto okolje, v katerem že desetletje deluje desni propagandni stroj, ki je svoje sledilce v zadnjih letih uspel radikalizirati z dopovedovanjem, da je v imenu svobode govora dovoljeno vse, pri tem pa jih ves čas ščuval na izbrane tarče. Bodisi na skupine ljudi bodisi na posameznike. 

Po desetletju govorjenja o pravih Slovencih in beli Evropi, naslovnicah s črnimi rokami na belem ženskem telesu, lažnih novic o migrantskih napadih sredi Ljubljane, širjenja teorij zarot o LGBT agendi v šolah, homofobnih žaljivk, ksenofobije in serijskega zmerjanja celotnih družbenih skupin danes živimo v državi, kjer se spletna drhal spravlja na domače športne reprezentante zaradi barve kože in domnevne spolne usmerjenosti. Celo na mladoletne. 

Gledamo, ko si naščuvani ljudje ob popolni pasivnosti institucij, ignoranci medijev in molku tihe večine pravico jemljejo v svoje roke. Vsakič znova gledamo linč, le da drhal ne hodi po cestah z baklami, ampak čarovnice lovi z jeznim udarjanjem po tipkovnicah iz zavetja svojih domov. Gledamo družbo, ki jo pred našimi očmi spreminjajo v kloako sovraštva. Gledamo in smo tiho, ker čakamo, da mine. A samo od sebe ne bo.  

Kdo bo torej naslednji?